Pred leti je glasbena revija Mojo objavila anketo, v kateri so bile nekatere pomembne skupine 90. združene v tabele prav po vzorcu hkratne pripadnosti njihovih posamičnih oboževalcev. Uganjujte. Največji odstotek poslušalčevega zaupanja sta delili zgoraj omenjeni skupini. Ali, povedano drugače, tisti, ki so v času ankete goreče poslušali Nine Inch Nails, so obvladovali tudi pesmarico Nirvane.

Ta povsem nepomemben, banalen in morda celo povsem uredniško "friziran" podatek pa popolnoma natančno postavlja v časovni, poetski, kulturni, družbeni in medijski okvir lik in delo dvojice frontmanov skupin – Kurta Cobaina in Trenta Reznorja.

Leto po izidu albuma In Utero (1993) so Nine Inch Nails izdali album The Downward Spiral (1994). Vsak izmed njiju je iz svojega zornega kota opeval klavrno stanje popolnega obupa in nemoči, v katerem se je znašel na vrhuncu svojega glasbenega uspeha. Kronologijo že poznate. Kurtu Cobainu ni uspelo dočakati niti začetka promocijske turneje skupine Nine Inch Nails. Trent Raznor šele danes razkriva javnosti, v kakšnem psihofizičnem razsulu je bil med letoma 1994 in 1995 ter kako ga je z roba prepada rešil nihče drug kot David Bowie, ki za Reznorja, poleg Depeche Mode in Pink Floyd, predstavlja sveto glasbeno trojstvo, po katerem je tudi sam skušal "kaliti vroče jeklo" v glasbi.

V tem pogledu je v vseh teh letih Trent postal eden izmed najpomembnejših in najvplivnejših glasbenikov. Glasbenikov, ki jim je s svojo diskografijo uspevalo ne le ohranjati visoke naklade, temveč tudi z glasbeno vizijo in lastnim slogom usmerjati razvoj popularne glasbe. Vse tisto, kar bi sledilo ali pripadalo tudi Kurtu Cobainu, če tistega usodnega aprilskega večera ne bi ostal sam s svojimi duhovi v počitniški hiši v seattelovskem predmestju Lake Washington.

Moj namen ni v tako nesorazmerni primerjavi tehtati enega ali drugega. Kajti navsezadnje je tudi Trent na prelomu tisočletja moral priznati genialnost in vizionarstvo Davida Sitka, frontmana newyorške skupine TV On The Radio, s katerim ga je spoznal (spet) nihče drug kot boter David Bowie in ki je bil prav tako tudi najzaslužnejši za Trentovo studijsko vrnitev z osmim albumom Hesitation Marks. Povsem logično je bilo pričakovati, da bodo najbolj goreči odjemalci in "hardcore" občudovalci mantre skupine Nine Inch Nails vso noč čakali v vrstah, kot da gre za nakup novega izdelka mobilne telefonije popularnih in trendovskih koncernov za telekomunikacijo. Z razlogom? Ali zaman?

Telekomunikacijsko vrzel med najintimnejšim albumom, ki ga je spisal in skladal rockovski težkokategornik iz Pensilvanije, in večinoma rahlo presenečenim in začudenim občinstvom je presekal sam Reznor. Nova plošča Hesitation Marks je namreč nekakšen spomin, katarzična terapija ali hommage (ne)življenju iz že prej opisanega časa brezbrižnega svetovnega uspeha in čustvene praznine, ki jih je prinašal album The Downward Spiral.

To ni plošča, ki bo premikala gore, tudi novih smernic ali posnemovalcev ni pričakovati. In čeprav se sliši ali bere kot nekakšno opravičilo samega avtorja, ki je novo produkcijsko, izvajalsko in skladateljsko mladost poiskal na trenutke z nevarno kolaboracijo med eksperimentalno elektroniko in pobrušenimi kitarami za tesnobna vzdušja, novi album skupine Nine Inch Nails odlikuje poglobljena, globoka in razmišljajoča lirika, ki je vsekakor literarni napredek v vsej dosedanji Trentovi pesmarici. Zato smo zaradi ponujene priložnosti, da kot poslušalci že po prvem poslušanju zaznamo in razumemo smisel avtorjevih besedil, ostali opeharjeni za že tradicionalno Trentovo "uničevanje" v času in prostoru.

Toda ali bo to resnično njegova nova avtorskoglasbena usmeritev, ki bo viteza teme zamenjala za apokaliptičnega pridigarja, bosta pokazala čas in seveda naslednje Trentovo diskografsko delo. Lahko le upamo, da njegovo industrijsko ropotanje kot sinonim svetovnega gospodarskega kolapsa ni šlo v pozabo za vedno.