Se pa vnovič kot jara kača vlečejo dileme okoli opravičenosti ali upravičenosti današnjih glasbenih primerjav, ki ne sežejo dlje od tega glasbenega tisočletja. Tako je bilo po prejšnjetedenskem izjemnem nastopu skupine Lola Marsch slišati, da tudi njihova prva violina – kitaristka in pevka Yael Shoshana Cohen – zveni kot Lana. Izraelska Lana?

Pozoren poslušalec bi sklepal, da je Lana DR postala, hote ali nehote, merska enota za … no, recimo temu melanholijo nove dobe. Toda zakaj bi bila iz tega izvirajoča se glasbena legitimnost manj vredna od tiste recimo pri primerjavi z … Pustimo ta modrovanja in se raje posvetimo albumu Amor Supremo.

Četrta velika plošča mehiške indie-pop kantavtorice je zagotovo produkcijski, aranžerski in vsekakor poetski vrhunec njene dosedanje kariere in diskografije. Čeprav močno oprijeta v narativno in arhetipsko okolje, od kod prihaja, Carli uspeva tudi tako ponarodelim zvokovnim okostjem in ritmom el mariachi ritmom vdihniti povsem novo in univerzalno podobo. Podobo, ki je sicer globoko zasidrana v ultimativno lirično estetiko Jeffa Buckleyja, a se sliši bolj kot zlitina Calexico in Florence And The Machine.

Zato naj vas otvoritvena, senzibilno nabrita skladba Un Beso ne zadržuje predolgo na enemu mestu. Kajti ob vsej impresiji promocijske megauspešnice vas bo Carla v nadaljevanju zvabila v svoj čudoviti svet, kjer se strasti umikajo razumu (Mi Secreto, Todo Pasa, Devuélvete) in obratno (Vez Primera, Vuelvo Jamás). V svet, kjer melanholija stolpnic »high tech« ni nič v primerjavi s tisto, ki izvira od ljudi za ljudi. Ko obmolknejo petelini in karteli!

Miroslav Akrapović