Če celo njihovo glasbeno "izhodišče" izvira iz epopeje izvajalcev, kot so Joy Division, Siouxsie and the Banshees ali Gang Of Four – torej tistih, ki so ostali za vekomaj nepojasnjeni, nezbanalizirani, nikoli do konca razkriti – potem je več kot dovolj argumentov za še eno glasbeno skrivnost. In ta naj bi bil londonski ženski kvartet Savages s svojim ultimativnim prvencem Silence Yourself. A naj ne bo!

Zvesti recenzenti – sledilci skupine Savages poskušajo, sicer še od njihovega lanskega singla Husbands/Flying to Berlin, odkriti nekakšno novo razsežnost (beri: manifest) njihovega zvočno-liričnega izraza, ki ga poleg esencialnih postpunkovskih kitarskih fraz odlikujeta predvsem energičnost izvedbe in karizmatičnost. Ta se še posebej nanaša na pevko Jehnny Beth ali pravim imenom Camille Berthomier, ki s svojim francoskim izvorom še posebej poglablja ugibanja ali medijska "manifestiranja". Pa četudi Savages že v uvodni skladbi Shut Up ne pustijo nobenega dvoma o svojem umetniškem in filozofskem diskurzu, ali povedano z njihovimi verzi: "We live in an age of many stimulations / If you are focused, you are harder to reach / If you are distracted, you are available". Tisto, kar pa sledi v zvočnem scenosledu skladb I Am Here, Dead Nature, No Face …, morda izzveni kot relikt nekih prejšnjih časov, a kljub temu poslušalec o(b)stane ob emocionalnem kaosu, ki ga Savages ves čas poskušajo uravnovesiti s frenetično izpovedjo in glasno ritmiko svojih skladb. Kot bi se vsakič prelevili v novo življenje. Vsakič znova. Vsakič od začetka. Ali pa je to le ena od neštetih prispodob umetniško- življenjske levitve pevke Jehnny Beth, ki je kljub neznosnemu emocionalnem pritisku (She Will, Hit Me, Waiting for a Sign) trdno & odločno, nikakor ne jezno & žalujoče & razočarano … v ospredju z mikrofonom. Eden od najboljših debijev albumov letos, zagotovo!