Na post mislim, pogojno rečeno, kajti v tem času je bila sestrsko-bratska glasbena naveza zelo dejavna. Najprej Karin, skrita pod imenom Fever Ray, v svoji ultimativno-spiritualni elektronski letargiji severnih obzorij; Olof Dreijer pa je poleg udejstvovanja kot DJ Coolof med drugimi izdal nekaj minialbumov pod psevdonimom Oni Ayhun. Toda v tem premoru je bil za oba ključnega pomena angažma pri operni predstavi Tomorrow, In a Year, ki je črpala iz Darwinove evolucijske biblije O izvoru vrst. Karin se je po lastnih besedah prvič, popolnoma fascinirana, srečala z opernim petjem; njen brat Olof pa je za potrebe skladanja (skupaj s Planningtorock in Mt. Sims) opernih avizov navdih poiskal v pragozdovih in deltah Amazonke. Zato je bilo vprašanje, v kakšno produkcijsko-vsebinsko meso se bo po tako globoki in monumentalni glasbeni izkušnji zarezal novi The Knife na svojem zadnjem albumu. Res je, da se album s svojo dvojno izdajo lahko pohvali z opernimi sto minutami glasbe, toda to je tudi vse, kar sta prinesla iz džungle. The Knife ostajata zvesta svojemu izrazu elektropopa, ki ga še kako nadgrajujeta z angažirano družbeno in politično kritiko. To je tudi največja novost, ne le albuma, temveč tudi dueta.

Kajti če so njihova prejšnja dela – albuma Deep Cuts in Silent Shout – osvajala s psihedelično refleksijo življenja na postmodernem severu Evrope, se novi album sliši kot glasbeni agitprop za mlado generacijo. Morda se to sliši bolj subtilno in nežno (A Cherry on Top, Old Dreams Waiting to Be Realized), še posebej v pevski izvedbi fantastične Karin, toda verjemite, da se njune zgodbe (Full of Fire, A Tooth for an Eye, Ready to Lose) o neoliberalizmu, korupciji, menedžerskih odkupih, gospodarski krizi in sploh o nepravičnosti sveta, v katerem živimo, zarezujejo globoko v poslušalčevo tkivo. In to ni le zaradi njihovega imena.