Če pa ste podlegli biografskemu dokumentarcu "What Happened, Miss Simone?", ki ga je letos rahločutno skomponirala oskarjevka Liz Garbus, potem vzamem prejšnje besede/cel prejšnji stavek nazaj. Svetnica soula, predstavljena skozi oči tistih, ki so ji bili najbližje in ki jih je (ne)povratno zaznamovala s svojo krvavečo se dušo. Film je izjemen! Lahko ga dozirate pred ali po »Amy«, učinek je popolnoma enak: globok, ganljiv, grandiozen. Toda, pustimo film(a) filmskim poznavalcem.

V teh dneh – (ne)odvisno od dokumentarca – je izšel kompilacijski album »Nina Revisited ... A Tribute to Nina Simone«, ki nazorno pokaže vso daljnosežnost opusa Nine Simone. Ko slišite Alice Smith peti skladbo I Put A Spell On You v melanholično nabrani in valoviti ambientalno bluesovski različici, dobite občutek, da se je z oltarja poteptanih src tudi življenjska energija na trenutek preusmerila. Tukaj ni nobenega sprenevedanja, mimikrije, zlaganosti ali umetno poustvarjenega vzdušja. Ko zarežeš v žile, je to dejanje sila srhljivo, a zelo iskreno.

Lauryn Hill nas najprej zapelje s svojim uvodom a capella v Feeling Good. Ko pa se izza odra oglasi celoten simfonični orkester, jih gospodična Hill preglasi. Preglasno kot strastno. Nina Revisited ... A Tribute to Nina Simone je zbirka glasbenih posvetil, ki jih izpisujejo prvokategorniki današnje produkcije soula & rhythm & bluesa.

Producent Robert Glasper, tudi sam džezovski pianist, je zbral glasbena imena (Jazmine Sullivan, Usher, Mary J. Blige, Grace, Lisa Simone, Gregory Porter, Common & Lalah Hathaway), ki nimajo namena obujati boljše preteklosti, temveč z lastnim glasbenim potencialom in samosvojim izrazom razgrniti celoten spekter Nininega vpliva na današnjo popularno glasbeno kulturo. V nasprotju z nekaterimi še živečimi ali posmrtno aktiviranimi spominskimi glasbenimi vzorci, ki se trudijo z novimi glasbenimi tehnologijami zgladiti gube na čelu, se ta zbirka sliši ali bere kot koordinata za brskanje po babičinih omarah na podstrešju in brisanje prahu z vinilk naših staršev. Včeraj za jutri.

Miroslav Akrapović