Natančno upodabljanje solz, gub na težkih padajočih svilenih in krznenih oblačilih ter drugih detajlov je osupnilo že sodobnike, nič manj pa ne navdušijo gledalca danes. (Na fotografiji detajl slike Snemanje s križa.) Foto: EPANadangel Mihael iz triptiha Poslednje sodbe tehta duše, ki gredo bodisi med izbrane bodisi med zavržene. Triptih je Roger van der Weyden naslikal za kapelo v bolnišnici l'Hôtel-Dieu v francoskem kraju Beaune, kjer ga hranijo še danes. Umetnikov avtoportret v podobi sv. Luke, ki slika Marijo. Kompozicija kaže očiten naslon na delo Madona kanclerja Rolina tolikokrat omenjenega Jana van Eycka.
V zgodovini umetnosti je 15. stoletje čas, ko najprej pomislimo na renesanso in s to povezano Italijo, a tudi nizozemsko slikarstvo je takrat dalo nekaj veličastnih umetnin. Nemalo izmed teh je prispeval tudi Rogier van der Weyden.
Natančno upodabljanje solz, gub na težkih padajočih svilenih in krznenih oblačilih ter drugih detajlov je osupnilo že sodobnike, nič manj pa ne navdušijo gledalca danes. (Na fotografiji detajl slike Snemanje s križa.) Foto: EPA
Oglas
Nadangel Mihael iz triptiha Poslednje sodbe tehta duše, ki gredo bodisi med izbrane bodisi med zavržene. Triptih je Roger van der Weyden naslikal za kapelo v bolnišnici l'Hôtel-Dieu v francoskem kraju Beaune, kjer ga hranijo še danes.
Umetnikov avtoportret v podobi sv. Luke, ki slika Marijo. Kompozicija kaže očiten naslon na delo Madona kanclerja Rolina tolikokrat omenjenega Jana van Eycka.
To je bil čas, ko so bili ne le nizozemski, ampak tudi slikarji drugih severnoevropskih dežel na eni strani še močno vezani realizmu in detajlu gotske tradicije, na drugi strani pa prodirajočim svežim idejam renesančne perspektive. Severna renesansa deluje zato čisto drugače od tiste v Italiji, kjer so nastajala anatomsko močna telesa humanističnega človeka, ki se je znašel v središču vsega. Umetnost severnih dežel se zdi morda v primerjavi z Jugom konservativna, bolj stroga in nedvomno z izrazitejšo moralistično noto. To je bil čas, ko je ustvarjal Jan van Eyck, ki smo ga v rubriki Živel, ustvaril, ostal v spominu že predstavljali. Čas je, da spoznamo tudi opus umetnika, na katerega je van Eyck pomembno vplival - Rogierja van der Weydna. Bruseljski mestni slikar Rogier van der Weyden se je pod imenom Rogier de le Pasture rodil leta 1399 ali 1400 v Tournaiju, ki leži danes v Belgiji. V arhivih je leta 1426 zapisana Rogierjeva poroka s hčerjo čevljarja Jana Goffaerta iz Bruslja Elizabeto, s katero sta imela štiri otroke. Leto pozneje je Rogier začel delati kot vajenec v delavnici znanega mojstra Roberta Campina in sčasoma sam prevzel vodstvo delavnice. Pozneje se je preselil v Bruselj, kjer so ga leta 1435 oziroma 1436 imenovali za mestnega slikarja, kar je bil takrat zelo laskavi naslov, saj je bil Bruselj sedež dvora burgundskega vojvode. Z dosežki umetnosti mojstrov v Italiji, kjer so ustvarjali številni najpomembnejši umetniki zgodovine likovne umetnosti, zaradi česar je Italija še danes obvezna postojanka za umetnike, se je Rogier neposredneje seznanil leta 1450 med romanjem v Rim. V tistem času pa je bil dejaven tudi v Ferrari in Firencah. Smisel za detajl in perspektivo Pri svojem delu se je zgledoval tako pri slikarstvu nekdanjega učitelja Roberta Campina kot Jana van Eycka, a njegove figure so elegantnejše, vitkejše. Nenehno je izpopolnjeval perspektivo interierjev in krajin. Kot je značilno za umetnike severnih dežel, je precej pozornosti posvetil najmanjšim detajlom – obiskovalci muzeja Hôtela Dieu se še danes ne morejo načuditi, kako precizno je naslikal številne figure na Poslednji sodbi. Poznejša dela kažejo zlasti zanimanje za problematiko umeščanja figur v prostor in razmerja prostora in same ploskve. Štiri za večno izgubljene slike V njegovem opusu prevladujejo - času in naročilom ustrezno - tabelne slike s sakralno tematiko ter neverjetno poglobljeni portreti sodobnikov. Rogierjevo delo - zlasti v 17. stoletju žal uničene štiri tabelne slike s prizori Trajanove pravičnosti, ki naj bi, kot poročajo viri, na obiskovalce bruseljske mestne hiše naredile močan vtis - so pozneje slavili umetniki, kot sta Dürer in Vasari.
Širok vpliv van der Weydnove poteze Njegovo slikarstvo je pomembno vplivalo na nekatere umetnike stare celine, ne le v severnih deželah, ampak tudi v Španiji in Italiji. Treba je omeniti slikarstvo Hansa Memlinga, čeprav ni povsem jasno, ali je bil dejansko Rogierjev učenec, močan vpliv pa je imel van der Weyden na nemško slikarstvo, zlasti Martina Schongauerja, čigar grafična dela so slikarjevo potezo ponesla po Evropi.
Rogier van der Weyden: Portret viteza zlatega runa, okoli 1460 (Muzej lepih umetnosti, Bruselj). Portretiranec na sliki naj bi bil Anton Burgundski, nezakonski sin Filipa Dobrega. Leta 1456 je ta na francoskem in angleškem dvoru občudovan mladenič prejel burgundsko čast reda zlatega runa.
Portret očeta zgornjega možakarja, Filipa Dobrega, burgundskega vojvode med letoma 1419 in 1467. Kot rečeno, je bil Rogier van der Weyden uradni slikar Bruslja, sedeža dvora burgundskega vojvode.
Identiteta portretiranke te slike ni znana, zato nosi zasilni naslov Portret ženske s krilatim turbanom in je nastala okoli leta 1435 (slika je del zbirke Gemäldegalerie v Berlinu). Gre za preprosto oblečeno žensko srednjega razreda, ki je daleč od strogih realističnih upodobitev. Za tisti čas je neobičajen njen pogled, ki ne zre daleč stran v daljavo, ampak je zazrt neposredno v oči gledalca, s tem pa daje občutek razumevanja in zanimanja. Prav van Eyck in van der Weyden sta bila tista, ki sta vpeljala takšen način portretiranja.
Ob spremljanju portretov v umetnikovem opusu, postane takoj jasno, zakaj sodijo prav van der Weydnovi portreti med najpomembnejša dela te vrste v 15. stoletju. Imel je neverjeten smisel za izražanje močnega psihološkega izraza skozi stilizacijo. Na sliki je Portret neznane ženske iz okoli leta 1460.
Snemanje s križa, okoli 1435 (Muzej Prado v Madridu). Večkrat posnemana dodelana kompozicija prizora, ko žalujoči Kristusovo telo snamejo s križa. Rogier je sijajno upodobil žalost Marije, ki je omedlela, in drugih zbranih okoli križa. Figure so upodobljene, kot bi bile ujete na odru. Kljub njihovemu emotivnemu gibanju v prostor, so še vedno povsem vključene v prostor in v prepričljivi medsebojni interakciji. Pri tem ne smemo spregledati pozornosti, ki jo je namenil detajlu.
Poklon Svetih treh kraljev iz okoli leta 1455, ki ga hranijo v Alte Pinakothek v Münchnu, kaže slikarjev zreli slog. Oltar je prvotno visel v kölnski cerkvi St. Kolumba. Marija z malim Jezuščkom je rahlo umaknjena v levo stran od središča slike, kar razbije simetričnost ob pogledu v hlev. Takšno postavitev uravnoteži pozicija modrih oziroma Svetih treh kraljev. Značilna je tudi na relief spominjajoča kompozicija figur in paralelno postavljena linija arhitekture. Še eno van der Weydnovo delo, ki je doživelo številna posnemanja tako v celotni kompoziciji kot posameznih detajlih.
Detajl Poklona Sv. treh kraljev.
Oltar sedmih zakramentov iz okoli leta 1445 (danes v Koninkljik muzeju lepih umetnosti v Antwerpnu. Oltar predstavlja sedem zakramentov ob prisotnosti angelov. Od leve proti desni so upodobljeni krst, obhajilo, spoved, birma, duhovništvo, poroka in maziljenje bolnih. Zanimiva je predvsem postavitev v sakralni prostor, ki deluje kot triladijska gotska katedrala, kar tudi vsebinsko dopolnjuje delo, pri tem pa slikarju ponuja neskončno možnosti za preizkušanje obvladovanja perspektive. Upodobljenci kažejo individualne poteze in bi lahko bili umetnikovi sodobniki.
Eno van der Weydnovih najbolj znanih del je verjetno Poslednja sodba, ki jo je naslikal med letoma 1445 in 1450, videti pa jo je mogoče v muzeju bolnišnice Hôtel-Dieu v francoskem kraju Beaune. Na vrhu vidimo Jezusa, ki ima na eni strani palmovo vejo in na drugi meč. Pod njim stoji nadangel Mihael, ki je zaposlen s tehtanjem duš. Tiste na levi sodijo med izbrane in gredo proti paradižu, na drugi strani pa vidimo pogubljene in poslane med ognjene zublje pekla. 'Jok in škripanje z zobmi' razberemo na obrazih ubogih pogubljenih duš, kaos in nered na desni strani oltarja in harmonijo, svetlobo ter red na levi strani. Gre pravzaprav za ikonografijo, ki ji sledimo nazaj v srednji vek, med drugim na portale francoskih romanskih cerkva. Delo meri 215 krat 560 centimetrov, za natančnejše opazovanje van der Weydnovega smisla za detajle pa so v Beaunu postavili povečevalno steklo, saj lahko šele s pomočjo tega vidimo, kako natančno roko je imel umetnik.
Detajl Poslednje sodbe z obupanimi pogubljenimi, zavrženimi dušami.
Detajla Poslednje sodbe - pekel na levi in nebesa na desni strani.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje