Vermeer: Mlekarica, 1658 (delo je včasih poimenovano tudi Dekla v kuhinji). Vermeer V Vermeerjevem opusu prevladujejo predvsem podobe ženskih figur v notranjščinah sob, ki zlasti s slikarjevim smislom za detajl zgodovinarjem ponujajo sijajen vir za proučevanje življenja tistega časa. Foto:
Vermeer: Mlekarica, 1658 (delo je včasih poimenovano tudi Dekla v kuhinji). Vermeer V Vermeerjevem opusu prevladujejo predvsem podobe ženskih figur v notranjščinah sob, ki zlasti s slikarjevim smislom za detajl zgodovinarjem ponujajo sijajen vir za proučevanje življenja tistega časa. Foto:
Vermeer: Čipkarica; 1669-1670
Vermeer: Čipkarica; 1669-1670. Pred nami je dekle pri vezenju čipke. Ob njej ležita manjši molitvenik in blazina, iz katere visita rdeč in bel trak, ki potrjujeta krepostno življenje portretiranke.

O Vermeerjevem življenju vemo relativno malo, saj lahko umetnostni zgodovinarji danes o njem razbirajo le iz nekaj matičnih knjig, uradnih dokumentov in zapisov drugih umetnikov. Morda je bil tudi to razlog, da je moža, ki spada danes v veliko nizozemsko trojico 17. stoletja (ob Halsu in Rembrandtu), likovni kritik Thoré Bürger v drugi polovici 19. stoletja poimenoval za uganko iz Delfta.

Iz protestantske v katoliško družino
Prav v tem mestu se je Vermeer rodil leta 1632 in tam 1675 tudi sklenil svoje življenje. Njegov oče je bil Reijnier Janszoon, protestantski tkalec, gostilničar in trgovec z umetninami. Johannes je leta 1652 podedoval očetovo gostilno in bogastvo, leto pozneje pa se poročil z dekletom katoliške veroizpovedi Catharino Bolnes. Njena mati Maria Thins je bila precej bogatejša od Vermeerja in najbrž je prav ona tista, ki je vztrajala, da njen bodoči zet še pred poroko prestopi v katoliško vero. Nekateri strokovnjaki dvomijo o Vermeerjevem prestopu, drugi pa potrditev za to iščejo v njegovi sliki Alegorija katoliške vere, ki je nastala med letoma 1670 in 1672.

Večne finančne težave
Leta 1653 je postal član delftskega slikarskega ceha sv. Luka, kjer so ga leta 1663, 1670, in 1671 izvolili za vodjo, kar kaže na ugled, ki ga je bil deležen med slikarji. Leta 1672 so ga poklicali v Haag, da bi presodil o avtentičnosti atribucij del Holbeinu, Giorgioneju in Tizianu. Kljub njegovemu slovesu so slikarja vse življenje spremljale finančne težave, ki njegove družine niso zapustile niti po njegovi smrti, saj je ženi in 11 otrokom zapustil obilico dolgov.

Počasna slikarska tehnika
Zaradi natančne in zelo zamudne slikarske tehnike je Vermeer ustvaril številčno skromen opus. Danes mu je pripisanih le 34 del (v nekateri literaturi se omenja 35 del). Kot domnevajo strokovnjaki, mu je uspelo na leto dokončati le po tri naročila.
Prosojne barve je na platna nanašal v rahlo zrnčastih nanosih, t. i. pointillé. Do zdaj ni znana nobena risba, ki bi jo ustvaril Vermeer, njegova dokončana dela pa niso najbolj radodarna v razkrivanju priprav in procesa nastajanja slik. Po nekaterih teorijah si je pri delu pomagal s camero obscuro, na kar kažeta uporaba svetlobe in perspektive, ki bi ju stežka dosegel zgolj z zanašanjem na prosto oko.

Pogled v notranjščine nizozemskih hiš 17. stoletja
Predstavnik nizozemskega baroka je slikal predvsem žanrske prizore v interierju, zlasti so ga pritegnile ženske figure. Čeprav redko, pa ga je pritegnila tudi podoba Delfta zunaj ateljeja.
Čeprav je danes malo del, na katerih lahko občudujemo Vermeerjevo potezo, pa pri teh vsekakor ne moremo govoriti o skromni kvaliteti. Spodaj predstavljamo nekaj slikarjevih najlepših del.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si









Vermeer: Dekle ob odprtem oknu bere pismo, 1657. Na tej sliki presune gledalca predvsem neka umirjenost, ki jo je uspel slikar zajeti v razsvetljeni sobi, v kateri stoji dekle, ki je popolnoma poglobljena v pismo. Močno ga drži v rokah in z vso predanostjo prebira njegovo sporočilo.
Vermeer: Delft, okoli 1660-1771. Gre za edino večjo poznano Vereerjevo krajino. Topografsko natančen pogled na slikarjev domači kraj iz južne strani, osvetljeno s svetlobo, ki je v nekateri literaturi opisana kot topla večerna svetloba, v drugih pa gre za hladen ton (interpretacija se vsekakor razlikuje glede na kvaliteto reprodukcije dela). Pri izrezu sledi umetnik tradiciji nizozemske krajine, torej zlatemu rezu. Nebo zavzema večino platna, spodnja tretjina pa pripada mestu, reki in brežini na sprednjem delu slike. Ob restavraciji slike ob restavraciji leta 1994 so odkrili, da je Vermeer za podlago uporabil debelo plast svinca, ki ga je zmešal s peskom in tako dal delu občutek skoraj reliefne strukture.
Vermeer: Kozarec vina, okoli 1660-1661. Kot ostala Vermeerjeva dela je tudi ta slika premišljena do najmanjše podrobnosti. Pred nami je miza, ob kateri sedi dekle, ki pije iz kozarca in niti ne pokuka proti mladeniču, ki očitno išče z njo kontakt. Na oknu nasproti dekleta vidimo na steklu izrisano žensko, ki drži v rokah vajeti. Gre za personifikacijo Temperantie oziroma zmernosti, vzdržnosti. Čeprav se torej zdi, da pri Vermeerjevih slikah ne gre za nič več kot navaden žaner, se zadaj le skriva za severno slikarstvo značilna moralistična motivika.
Vermeer: Dekle z biserno verižico, 1662-1665. Na sliki vidimo mlado dekle, ki se gleda v zrcalo, medtem ko si okoli vratu popravlja biserno ogrlico. Gre za alegorijo Superbie, napuha. Motiv običajno spremlja zrcalo, ki ga lahko razumemo tudi kot opozorilo minljivosti vsega tuzemskega.
Vermeer: Dekle z bisernim uhanom, okoli 1665. V zadnjih letih je Vermeerjeva umetnost deležna več pozornosti predvsem po zaslugi romana Dekle z bisernim uhanom pisateljice Tracy Chevalier. Izmišljena zgodba o dekletu, ki naj bi jo slikar ovekovečil na tej sliki, je kasneje doživela tudi filmsko priredbo, v kateri je portretiranko upodobila Scarlett Johansson, slikarja pa Colin Firth. Vendar pa so bili Chevalierjini zapisi o dekletu bolj kot ne ugibanje, saj o sliki ni dosti znanega. Prvič se je pojavila leta 1881 na dražbi v Haagu.
Vermeer: Alegorija slikarstva, 1666/67. Delo, ki naj bi slavilo samo slikarstvo, velja za Vermeerjevo najbolj kompleksno in največje delo (130 × 110 cm). Znano je predvsem kot Vermeerju najljubše delo. Pred nami je slikar, ki sedi pred platnom v svojem ateljeju in slika žensko figuro pred seboj. Izza zavese zaslutimo svetlobo, ki prihaja v sobo skozi okno, na steni pa je svoj občutek za detajl slikar pokazal na zemljevidu Nizozemske.
Vermeer: Astronom, 1668. Pred nami je astronom v svoji delovni sobi. Sedi za mizo, na kateri so knjige in globus. Po vsej verjetnosti je slikar upodobil Anthonisa van Leeuwenhoeka, svojega sodobnika, slavnega naravoslovca in izumitelja mikroskopa.