Santiago de Compostela je še danes priljubljen romarski cilj. Foto: EPA
Santiago de Compostela je še danes priljubljen romarski cilj. Foto: EPA
Portale v Conquesu
Portale večjih romanskih cerkva pogosto krasi upodobitev poslednje sodbe.
Od Vézelayja je vodila pot skozi Limoges in Preigueux.

Ta je bila končni cilj številnim romarjem, ki so se vsaj enkrat v življenju želeli pokloniti relikvijam sv. Jakoba (čigar atribut je školjka, zaradi česar romarsko pot kot nekakšen smerokaz redno spremlja ta podoba), poti, ki vodijo do tja pa so leta 1998 zapisali na Unescov seznam kulturne dediščine. Preden se zlijejo v španski del poti, vodijo vse romarske ceste iz mest stare celine prek Francije. Skozi francoske dežele se razpreda prava mreža romarskih poti, ki še pred vstopom na Iberski polotok ponujajo vsaka svojo pomembnejše romarsko središče. Iz Pariza vodila pot, ki pelje skozi Tours, v katerem stoji gotska katedrala, ki so jo začeli graditi leta 1170, flamboyant elemente je dobila v 15. stoletju in dopolnitve v času zgodnje renesanse.

Manjša središča peljejo v velikega
Vézelay, kjer domuje pomembna romanska cerkev sv. Marije Magdalene, je izhodišče za dve poti, ki se nato združita in obe peljeta skozi romarsko cerkev v Limogesu (tudi tamkajšnja katedrala je nastala pretežno v času gotike - začeli so jo graditi leta 1273, končana pa je bila leta 1888). Še nekoliko južnejša je pot, ki pelje skozi veličastno katedralo v Conquesu, romarjem iz slovenskih dežel pa se je najbolj splačalo podati skozi Provanso, kjer vodi pot, ki se ustavi tudi v Toulousu.

Ob romarskih poteh so stala razna postajališča, kjer so si lahko popotniki odpočili in se okrepčali, na poti pa so jim prišli prav tudi priročniki, z raznoraznimi navseti za čim bolj udobno popotovanje. Velike količine romarjev, ki so se zlasti v prazničnem času odpravljali bodisi proti Santiagu de Composteli bodisi proti kakšnemu manjšemu romarskem središču, so imele tudi vpliv na razvoj arhitekture. V gotiki so namreč dolge in visoke presvetljene katedrale dobile t. i. korne obhode.

Vpliv na razvoj arhitekture
Oltarni del je tako obdal nekakšen obokan obhod, v katerega so romarji vstopili iz stranske ladje, nato obšli najpomembnejši del sakralnega prostora, oltar, in se po drugi stranski ladji vrnili proti izhodu. Tako je bil pretok romarske množice mnogo hitrejši in učinkovitejši. Tudi v obodbju pred gotiko, romaniki, opazimo neko stalnico ob cerkvah, ki spremljajo romarske poti. Verniki so v večino cerkva vstopili skozi portal, na katerem je bila upodobljena poslednja sodba, ki je vstopajoče opozarjala, kako pomembno je izbrati pravo življenjsko pot. Apokaliptična motivika seveda ni bila omejena le na cerkve ob romarskih poteh, pa vendar je bila v bližini španskih dežel, kjer je bila tradicija tovrstne motivike izjemno močna, toliko izraziteje prisotna.

M. K.