Tako je 30. aprila 1907 iz Ljubljane pisal Ivan Cankar svojemu dekletu Štefki Löflerjevi, ki ga je čakala na Dunaju. Bilo je na torek, prav tako kakor letos, in vreme ni kazalo nič boljše kot v nedeljo prej, ko je gazil sneg po hribih okoli Litije, da so mu bili čevlji še dva dni zatem popolnoma premočeni. Ivan Cankar je bil namreč tisti čas volilni kandidat Jugoslovanske socialnodemokratske stranke in od njegove prizadevnosti je bilo odvisno, ali bo meseca junija devetnajstletna šiviljska pomočnica Štefka Löfler postala žena poslanca v državnem zboru ali pa še naprej ostala zgolj zaročenka nekega osamljenega podnajemnika v enem izmed stanovanj dunajskega predmestja Ottakring.

Novo obzorje pisatelja Ivana Cankarja
Avstro-ogrska država je 24. januarja 1907 dobila nov volilni zakon, s katerim so uvedli splošno in enako volilno pravico. Vse tri slovenske prevladujoče stranke, klerikalna (SLS), liberalna in delavska (socialnodemokratska), so novost sprejele z odobravanjem in se takoj začele pripravljati na volitve, ki so bile razpisane že za maja tistega leta.
Še posebej se je sklenila potruditi delavska Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, ki je kljub svojemu delavskemu poreklu imela v vodstvu tudi nekaj uveljavljenih izobražencev. Njen prvak pa je bil tedaj pisatelj Etbin Kristan.
Kristan je iz kulturniških krogov seveda prav dobro poznal Ivana Cankarja, ki se je na Dunaju gibal tudi med delavci in stanoval v delavskem predmestju Ottakring. Tam je bil povsem domač v družini Löflerjevih in je celo veljal za zaročenca njihove hčerke Stefanije, ki je bila od njega mlajša 11 let in se je preživljala s šiviljskimi posli.

Ivan Cankar se s politiko do takrat še ni ukvarjal, bil pa je simpatizer in tudi volivec socialne demokracije. O tem je pozneje (leta 1910) namignil: "V socialno demokracijo me je poleg teoretičnega spoznanja privedlo v prvi vrsti prepričanje, da bo naša narodna prihodnost zagotovljena le tedaj, kadar bo vresničen narodnostni program socialnodemokratske stranke: popolna narodna avtonomija z vzakonjenim varstvom manjšin."

Kot pisatelj je Cankar decembra 1906 pri založniku Schwentnerju v Ljubljani proslavil pomemben jubilej. Zanj je namreč pripravil že deseto knjigo, nekaj pa jih je na svetlo prišlo tudi v drugih založbah. Tako je prav na začetku leta 1907, ko je izšel novi volilni zakon, Slovenska matica izdala njegovo povest Martin Kačur, za katero je rokopis oddal že leta 1905.

Položaj pisatelja na Dunaju pa Ivanu Cankarju ni omogočal toliko dohodkov, da bi svojo ljubljeno Štefko lahko vzel za ženo, zato je bil s tega vidika zanj veliko mikavnejši položaj državnega poslanca. Kljub temu pa se je sprva branil prevzeti kandidaturo, vendar je končno le popustil, ko so mu zagotovili, da bo imel v delavskih krogih, posebno še v Zagorju ob Savi, dovolj podpore za uspeh na državnozborskih volitvah. Tako so mu določili litijski volilni okraj, ki je obsegal sodne okraje Litija, Višnja Gora in Radeče. V tem delavsko (dolinskem)-kmečkem-(hribovskem) okolju pa je tedaj prednjačila klerikalna Slovenska ljudska stranka, ki si je tamkaj za svojega kandidata postavila svojega uglednega člana, že uveljavljenega poslanca in graščaka, triinšestdesetletnega Frana Povšeta. Za Cankarja je bilo to skrajno neugodno razmerje in je bil zaradi tega že na začetku deležen pikrih pripomb na svoj račun.

V času, ko se je na Dunaju pripravljal na odhod v Ljubljano, si ga je privoščil neodvisni tednik Naš list, ki je zapisal: "Vesela je kandidatura slovenskega pisatelja in satirika Ivana Cankarja v litijskem okraju. Hudomušna usoda je hotela, da je prijetni in zabavni socijaldemokratski zaupnik dobil svojega protikandidata v spoštljivi osebi g. Frana Povšeta, ki uživa vsled svoje vestnosti splošno priljubljenost. V tistem hipu je podlegel Ivan Cankar, ko je bila sprožena ta kandidatura in ni treba še poraza na volilnem bojišču."

No, ta opomba pa Cankarja ni prestrašila in se je vseeno, čeprav skoraj brez "upa zmage", odločil za odhod na Kranjsko.

Velika noč 1907
Ivan Cankar se je od Dunaja poslovil na veliki petek in v prestolnico prispel na veliko soboto, 30. marca zjutraj. "Vreme je grozno, moja volja pa mnogo boljša," je še istega dne sporočil svoji Štefki. No, prav to dobro voljo pa je vsekakor potreboval v veliki meri, saj je bil njegov urnik natrpan za več kot poldrugi mesec vnaprej, vse do 14. maja, ko naj bi napočil odločilni volilni dan.

Cankar se je ob prihodu v Ljubljano nameraval nastaniti pri založniku Schwentnerju, a je ta zaradi praznikov odšel iz Ljubljane. Začasno prebivališče si je tako poiskal v hotelu Ilirija na Kolodvorski ulici. Že takoj naslednjega dne, na velikonočno nedeljo 31. marca, pa se je odpeljal v Zagorje, kjer je bil njegov glavni volilni stan. Tam so se dogovorili za predvolilno taktiko. Cankar naj bi imel shode po posameznih krajih, vsako nedeljo po dva, s svojim delom pa naj bi okrepil še uredništvo tednika Rdeči prapor, ki je izhajal v Ljubljani. S Cankarjevo pomočjo naj bi ta v volilnem času prešel na dnevno izhajanje. Veljalo se je potruditi, čeprav upanja za zmago in torej pridobitev slovenskih poslanskih mandatov zanje skoraj ni bilo. Tudi Cankar sam je dobro sprevidel, kakšen je njegov položaj: "Niti najmanjšega upanja ni, da bi mogel predreti, temveč bom moral hvaliti Boga, če dobim tisoč glasov," je po tem sestanku sporočil svoji ljubljeni Štefki.

Kljub vsemu pa so socialni demokrati tokratne volitve vzeli dokaj resno. Že takoj naslednjega dne (1. aprila) so, izkoriščajoč praznik velikonočnega ponedeljka, v ljubljanskem Mestnem domu pripravili veliki predvolilni shod, kjer so govorili njihovi glavni kandidati Etbin Kristan, Anton Dermota in Ivan Cankar. Po dolgem in počez so se "lotili" svojih političnih nasprotnikov iz klerikalnega in liberalnega tabora ter občinstvu - bilo je več kot tisoč ljudi - predstavili svoj socialnodemokratski program. Cankar je o svojih nasprotnikih dejal: "V vsaki fari so trije zaupniki: dva kaplana in fajmošter. Agitacijski lokali so »cerkve«; mislim, da bi jih nam ne dali na razpolago, če bi povprašali po njih. Imajo klerikalci v vsakem kraju drugo ime. Kmečka stranka! Kandidirata dva graščaka na Slovenskem. V Ljubljani je krščansko socialna stranka prav tak prirepek klerikalni stranki, kakor je krščansko socialno delavstvo na Dunaju prirepek Luegerjev. Ubogi Kregar proti Kristanu v Ljubljani. Gostinčar proti Kopaču v Idriji. Proti meni Povše. Kje sem jaz to zaslužil? ... Klerikalna stranka se omejuje na Kranjsko, liberalna na Ljubljano, gospodarska pa na kavarno Union."

V boj
V naslednjih dneh je Etbin Kristan Cankarju začel pripravljati stanovanje kar pri sebi doma, pisatelj pa se je seznanjal z delovanjem v uredništvu Rdečega praporja. Ta je s petkom, 5. aprila, dejansko postal dnevnik. Cankar je pripravil tudi besedilo za svoj volilni letak.
V nedeljo, 7. aprila, pa sta Cankarja po programu že čakala dva predvolilna shoda. Za začetek si je izbral Litijo in Zagorje, dvoje "dolinskih" središč ob južni železnici.

Prva predstavitev - v Litiji
Že v soboto pred prvim predvolilnim shodom je Cankarja - poznavajoč njegove kritične točke - v precep vzela Kristanova žena Ada: "Tako sem pod copato gospe Kristanove, da je kar sramota," je pozneje v pismu potožil Štefki. Kristanova mu je namreč prepovedala, da bi se dotaknil alkohola, "da bi ne prišel v nedeljo skrokan na shod". To se mu je obrestovalo že naslednjega dne, kajti že ob svoji prvi predstavitvi je naletel na povsem nemogoče razmere. Shod je bil napovedan pri Wurzbachu v Litiji ob deveti uri dopoldne.

Ivan Cankar pripoveduje: "Prišel sem čisto sam v to tuje gnezdo, nikogar nisem poznal in nihče ni poznal mene; zdel sem se sebi kakor izgubljena ovca. Kaj bi šele bilo, če bi bil imel mačka! Smešno je bilo, da sem moral šele iskati svoje lastno zborovališče, in ko sem ga našel, sta stali v njem samo dve stari ženski z ogromnima metlama in sta pometali. Zatem je prišel sam gospod okrajni glavar in je takole govoril: O, gospod Cankar, kakšno neumnost ste vendar napravili! Kaj ne veste, da je ob devetih maša? Ne, tega nisem vedel. In sem torej vzel svinčnik, odkorakal ven, prečrtal na plakatu 9 in napisal 10. "Tako, odbor je uro zborovanja prestavil." In glej: ob desetih je bila dvorana polna!"

Cankarju sta se pridružila še skladatelj Anton Lajovic in socialnodemokratski kandidat iz Zagorja Miha Čobal.

Rdeči prapor je o tem zapisal: "Dopoldanski litijski shod v dvorani Wurzbachove gostilne je bil jako dobro obiskan, vdeležilo se je shoda tudi mnogo volilcev iz meščanskih krogov in okoliških kmetskih volilcev, vseh poslušalcev je bilo preko 150. Govorila sta sodruga Čobal in Cankar, po njunih govorih pa je bila kandidatura Cankarjeva enoglasno sprejeta: Na shodu je bilo tudi par klerikalcev, za besedo pa se ni oglasil nihče in tudi proti socialnodemokratični kandidaturi kljub pozivu nihče ni glasoval."

Katoliški dnevnik Slovenec je dogodek videl drugače: "Litija. V nedeljo se je tu vršil na pošti v Wurzbachovi gostilni socialnodemokraški shod. Vsega skupaj je bilo okoli osemdeset oseb. Nekaj delavcev od železnice, desetorica delavcev iz predilnice, pol tucata uradnikov, par Šmarčanov in nekoliko Litijčanov, kmeta nobenega. Svojo modrost je prodajal znani zagorski Miha Čobal, in za njim kandidat Cankar. Obnesla sta se zelo dobro v zabavljanju zoper duhovne, zoper klerikalno stranko, ljubljanskega škofa, Povšeta in dr. Šušteršiča. Ko sta vse to »čez dala«, sta začela hvaliti socialne demokrate kot edine dobrotnike kmeta in delavca in sploh človeškega rodu. K sreči vsa ta komedija ni trpela več kot eno uro. Ali toliko je gotovo, da bi bil tisti dosti zabit, kdor bi socialnim demokratom kaj verjel. Zagorskemu Čobalu pa svetujemo, naj ne hodi v Litijo čakat, kdaj bodo ljudje od maše prišli, imajo pri maši boljšo pridigo ..."

Krščanskosocialni tednik Naša moč pa je o tem shodu zapisal: "Prišel je dolgo zaželjeni čas, prišla je na dan splošna in enaka volilna pravica. In sedaj, ko bomo čez en mesec si že tudi volili poslance, so seveda začeli nastopati agitatorji in tudi kandidatje sami. Tako se je tudi zgodilo, da so nam v Litiji naznanili plakati, da bo imel dne 7. aprila tukaj v Litiji socialnodemokratični kandidat J. Cankar svoj volivni shod. Kdo bi si bil mislil, da bo Cankar s svojim obiskom počastil tudi Litijo! In vendar, zgodilo se je tako. Pričakovali smo ga težko in radovedni smo bili, kaj nam bo obljubil, če ga dobimo za poslanca, Ali smola! Ne ve se, ali iz nevednosti ali po nesreči zbral si je za svojega spremljevalca in ministranta "slavnoznanega" zagorskega Miheta Čobala ... In res prišla je nedelja, ura devet dopoldne, shod bi se naj imel pričeti, ali komu naj zdaj pridigujeta Cankar in Čobal, morda kakim 25 do 30 osebam? Pa ta hudobni zabiti svet gre rajši v Litijo k maši in farja poslušat kot pa na shod, to je res žalostno za vero tako vneto, pa zoper farško komando tako zavzeto Čobalovo srce. Pa svoje jezice vendar ne pokaže. Mirno in prijazno vprašuje: "Ste prišli vi tudi na shod, kaj ne? Malo potrpite! Nisem vedel, če je tu ob devetih maša, bomo počakali, da ljudje od maše pridejo." In res počakal je do desete ure. Ljudi se je nabralo vsega skupaj sedemdeset do osemdeset. Čobal prične, predlaga izvolitev predsedstva: vse molči.-Slednjič se vendar nekdo oglasi: Predlagam Čobala - zopet vse molči. To ga reši iz zadrege. Prične govoriti in ko je premlatil nekaj prazne slame, da besedo kandidatu Cankarju. Cankar začne govoriti o kulturi, za katero on dela, vtakne splošno in enako volivno pravico v socialnodemokratični žep, češ, da jo je pridobila samo socialna demokracija in nobeden drugi, nekoliko pozabavlja čez klerikalce in liberalce, hvali socialno demokracijo, kot edino pravo prijateljico in rešiteljico človeštva, pozabavlja nekoliko proti Povšetu, in konča komaj svoj komaj dobrih deset minut trajajoči govor. Pa tudi vmes je večkrat počival in nekaj gledal pod mizo, ali je imel tam zapisano kaj naj govori, ne vemo. Nato pa začne zopet Čobal ... Ko je potem Cankar še jedenkrat povzel besedo, je bila ta ceremonija v jedni uri vsa končana. Uspeha od vsega tega ne bo dosti. Glasov pri volitvi najbrže še toliko ne bodo dobili, kot so namazali plakatov po hišah ..."

Popoldne pa še v Zagorje
Z litijskim shodom je bil led prebit. Prijatelja Ivan Cankar in Melhior (Miha) Čobal sta se potem z vlakom odpeljala v Zagorje, kjer je bil shod napovedan ob treh popoldne. Tam, v rudarskem okolju, pa je bilo vzdušje povsem drugačno kot v meščansko-kmečki Litiji. Zbralo se je več kot tisoč ljudi.

Zato je Cankarjev zapis Štefki bolj vedre narave: "Sijajno je bilo v Zagorju. Doslej nisem vedel kako krasen občutek ima človek, če govori tisoč ljudem….Strašen trušč je nastal, ko sem med govorom privlekel svoj rožni venec in ga pokazal ljudem: v dokaz, da sem veren mož!....Marsikaj se človek nauči; kar se mene tiče, sem se naučil pretiravati. Kmetom bom odpravil sploh vse davke, dal jim bom odpisati vse dolgove, doživeli bodo raj na zemlji, če me bodo volili.- Če vsi lažejo, ne morem jaz edini govoriti resnice in bilo bi tudi neumno!"

Cankar se je na tem shodu predstavil kot brezdomovinec zavrnil vsa klerikalna in liberalna natolcevanja o protiverstvu in breznarodnosti socialne demokracije. Zborovanje je trajalo približno dve uri, popestril pa ga je tudi nastop delavskega pevskega zbora.
Dnevnik Slovenec se je ob splošnem smešenju Cankarjevega govora obregnil tudi ob njegov »rožni venec«: "Govor njegov je bil kratek, tupatam pretrgan in precej dolgočasen. Videlo se je, da se je slabo pripravil, češ, čemu bi se mučil, saj izvoljen tako ne bom. In ima čisto prav. Najlepše je bilo še tedaj, ko je dokazoval, da ima tudi on vero s tem, da je potegnil iz notranjega žepa- rožni venec in rekel: "Pa naj ga pokaže kdo izmed klerikalcev, če ga ima. In reče naj kdo, če nismo mi bolj verni kot oni. Morda bi ga bil celo glasno naprej molil na shodu če bi ga znal ... Pri vhodu pa je stal sodrug Janez Magovšek s krožnikom in pobiral miloščino baje za ubogega kandidata brezdomovinca ..."

Slovstveno delo in novi shodi
Cankar je predvolilne shode lahko imel le ob koncu tedna, torej ob nedeljah, ko so ljudje imeli čas. Ob začetku pomladi, ki je malo zamudila - tako kot letos - so bili kmetje zaposleni z delom na polju, delavci pa so vse dneve delali v tovarnah. Edino ob nedeljah so si lahko odtrgali čas za zadeve, kot je bil Cankarjev ali kakšen drug shod. Cankar je čas med tednom zapolnil z urejanjem Rdečega prapora, obenem pa je nadaljeval svoje slovstveno delo. Svoje črtice je objavljal kar v Praporu. Zanimiva je zgodbica "Od Vrhnike do Borovnice", objavljena 12. aprila, ki tematsko posega prav v predvolilni čas. Začel pa je pisati tudi daljše delo, ki je pozneje ugledalo luč sveta pod naslovom Hlapec Jernej in njegova pravica.

Nedelja treh shodov
Teden dni za svojo krstno volilno predstavitvijo v Litiji in Zagorju je Ivan Cankar sodeloval kar na treh shodih - v Radečah, Trbovljah in v Hrastniku. Prvi je spadal v njegovo okrožje, pri drugih dveh pa je bil le v oporo kandidatu in prijatelju, triinštiridesetletnemu Melhiorju Čobalu.

O Radečah, dopoldne ob desetih, kjer je kandidiral Cankar sam, piše Rdeči prapor: "Na današnjem shodu z navdušenjem sprejeta Cankarjeva kandidatura."

Odzivi časopisja na volitve so bili običajni. Rdeči prapor je hvalil socialnodemokratske govornike in kandidate, katoliški Slovenec, Naša moč in Domoljub pa so prav te dajali v nič. Ob Cankarjevih besedah na shodu v Hrastniku pa se je oglasil še celjski tednik Naš list, ki je zapisal, da je "Ivan Cankar, nekdaj najslovitejši novodobni slovenski romanopisec, sedaj po milosti Etbina Kristana kandidat socijalnih demokratov globoko zabredel v politično blato".

Tiste dni pa je Cankar "zašel" tudi v slovensko poezijo. Dnevnik Slovenec ga 20. aprila skupaj z drugimi klerikalnimi protikandidati omenja v zabavljivi pesmici "Kranjske volitve", ki med drugim pravi:
"Škoda tebe Ivan Cankar,
Ker si sicer dober člankar
Da se boš zastonj potil,
In nazadnje tinto pil."

Nedelja, 21. aprila 1907
V nedeljo, 21. aprila, se je Cankar zopet mudil na litijskem koncu. Zboroval je v Šmartnem pri Litiji in na Polšniku v okoliških hribih. Potrudil se je torej tudi na to lepo izletniško točko. V Šmartnem mu je prostor ponudila Robavsova gostilna. Rdeči prapor piše, da sta govorila socialna demokrata Cankar in Kocmur, popoldne na Polšniku pa je Cankarjev govor poslušalo okoli 250 volilcev. "Kljub hujskaškim pridigam ni bilo nasprotnikov od nikoder," končuje svoje poročilo.

Izlet na Jadransko obalo
Navzočnost Ivana Cankarja v rodni domovini so želeli izkoristiti tudi delavci iz Trsta. Njihovo kulturno društvo Ljudski oder ga je zaprosilo, da bi v tednu med dvema shodoma imel predavanje v Trstu. Cankar je tja želel odpotovati že na začetku aprila, namen pa je uresničil šele ob koncu tega meseca. Tako se je na jadransko obalo podal v tednu med 21. in 28. aprilom. V sredo, 24., in četrtek, 25. aprila, je v dvorani Ljudskega odra predaval na temo »Slovenski narod in slovenska kultura«. Na predavanju v drugem nadstropju Delavskega doma so tudi pobirali vstopnino, tako da si je govornik nabral nekaj sredstev, ki jih je potreboval za načrtovano junijsko poroko.

Zopet v litijskih hribih
Komaj si je za dva dni oddahnil od potovanja in dogodkov preteklega tedna, že je bilo zopet treba v litijske hribe. V nedeljo, 28. aprila, je zboroval v Šentlambertu in Kotredežu. Bilo je slabo vreme, on pa napravljen za povsem pomladni, majski čas. O tem je poročal tudi Štefki: "Strašno pa je bilo v nedeljo. Še danes, v torek so mi čevlji popolnoma premočeni. Navsezgodaj sem se odpeljal z vlakom v Zagorje. Gazil sem od postaje najprej po globokem blatu do vasi. Tam sem stoje popil en brinjevec - potem pa smo korakali celi dve uri po čevelj visokem snegu do gorske vasi Št. Lambert. Shod je bil originalen. Dobiti nismo mogli drugega prostora kot neko kmečko izbo; bila je natlačeno polna, ljudje so sedeli tudi na veliki kmečki peči. Prav med mojim govorom pozvoni poldan – in molili smo glasno in pobožno; molitev je vodil občinski sluga. Župnik falot je prejšnji dan zaklinjal kmeta, naj nam ne prepusti sobe ker ga bo drugače vzel hudič. Kmet pa je moža nagnal skozi vrata."

O tem shodu je pisal tudi Rdeči prapor: "V nedeljo se je vršil v naši gorski vasi volilni shod, katerega se je udeležilo kljub slabemu vremenu nad 50 volilcev. Poročevalcu kandidatu Cankarju kakor tudi Sitterju so poslušalci z navdušenjem odobravali. Kandidatura je bila soglasno sprejeta. Volilci so prinesli tudi volilne listke s seboj in so takoj našega kandidata napisali. Gospod župnik pa, takoj ko je izvedel, da se bo vršil shod, je tekel ves zbegan k posestniku in mu žugal na vse načine, da ne sme dati prostora za take brezverce. A mož je naletel na odločnega pristaša naše stranke, ki mu je pokazal vrata. Ker se mu pa to ni posrečilo, je takoj brzojavil v Ljubljano po referenta in priredil on ravno ob isti uri nekak shod. Pri pridigi pa je zabavljal in vpil, da ne sme iti nobeden na tisti brezverski shod. A vse ni nič pomagalo. Št. Lambert bode naš kljub vsem hujskanjem, to se bode pokazalo tudi 14. maja."

Neki drug poročevalec pa je o istem shodu zapisal: "Župnik v Št. Lambertu (Jože Plantarič) se je spustil v odprt boj in skušal vsekakor preprečiti socialno-demokratični shod v svoji samotni vasi. V kraju so bile tri krčme. Dosegel je, da gostilničarji niso dali prostora za shod. Toda nekateri kmetje so se bili vrnili iz Amerike, drugi so hodili pozimi v rudnik. Niso bili organizirani, brali so »Rdeči prapor«. Da prepreči sramoto, se je Franc Vozel odločil in dal na razpolago za shod svojo bajto. Župnik ga je na predvečer obiskal, ga zaklinjal in mu grozil s hudičem, kmet ga je postavil pred vrata. Sredi shoda je vstopil mežnar. Poslal ga je župnik. Učitelj ni upal blizu, čeprav bi rad slišal pisatelja ..."

V Kotredež
Po shodu v Šentlambertu so se možje po isti strašni poti, kot jo imenuje Cankar, podali v dolino, nato pa zopet v drug kraj - Kotredež. Tudi o tem je pisal svoji Štefki: "Mnogokrat smo bili v nevarnosti da se skotalimo navzdol. Moji spremljevalci so bili vsaj v škornjih – jaz pa v svojih čevljih na trakove! Komaj pridemo v Zagorje - okrog tretje ure - takoj spet v drugo smer po blatu in snegu do Kotredeža, ki je prav tako velika kot umazana vas. Trajalo je celo uro. Osupnilo me je, da je bil prostor - neka gostilna - docela prenapolnjen: Tesno stisnjenih je sedelo kakih 150 ljudi, skoro samih kmetov, ki so že dolgo čakali na nas. Shod je bil izvrsten; v tej vasi moj nasprotnik ne bo mnogo opravil. Nato sem si privoščil kuhanega vina, župan nam je dal svoj voz in peljali smo se nazaj v Zagorje, proti večeru pa na postajo. Bil sem truden, do kosti premočen (dež in sneg je šel nenehoma) in komaj sem bil v kupeju, sem tudi že zaspal."

Ja, tako se je včasih na Slovenskem "delala" politika. Fran Povše je v Šentlambertu dobil 140 glasov, Cankar pa 54. V Kotredežu pa je bilo razmerje že bolj izenačeno. Proti Povšetovim 92 glasovom je Cankar navdušil 71 volivcev. V obeh krajih je torej kljub Cankarjevim prizadevanjem zmagal njegov protikandidat, a ker je bilo to povsem vaško okolje, kjer so gospodarili župniki, ta izid Cankarju nikakor ni bil v sramoto.

Prvi maj v Zagorju
Končno pa je le nastopil prvi maj. Že od leta 1890 so ga praznovali tudi v slovenskih krajih, tako tudi v rudarskem Zagorju. Rdeči prapor je poročal: "Praznovanje prvega maja se je tukaj krasno obneslo. Delo v rudniku in steklarni je popolnoma počivalo. Ves kraj je v zastavah. Dopoldne je bil velikanski obhod z godbo, potem shod, katerega se je udeležilo 1000 delavcev v Mihelčičevi dvorani. Govorila sta Cankar in Kristan. Popoldne je bila veselica z godbo, petjem in diletantsko predstavo."

Družinska tragedija
Veliko veselje ob sredinem prvomajskem prazniku pa je Ivanu Cankarju le nekaj dni zatem zagrenila smrt leto dni starejše sestre Karoline. Še drugega maja je bila pri njem na obisku, bila je dobre volje in pokadila je nekaj cigaret, naslednjega dne pa je napisala poslovilno pismo in se s šentjakobskega mostu vrgla v Ljubljanico. Vzrok naj bi bila njena bolehnost, zaradi katere je kot kuharica težko dobila službo. Ivana je njena smrt hudo potrla, a kaj, ko ga je vrtinec predvolilnega boja silil, da vztraja do konca. Štefki pa je zapisal: "Ta reč mi zelo teži srce; šele ko človeka izgubiš, se spomniš, da si ga rad imel. In potem se domisliš vsega nemogočega, vsake neprijazne besede, ki si jo kdaj, morda le slučajno, izrekel."

Nova predvolilna nedelja
V nedeljo, 5. maja, ko sicer še vedno niso našli trupla utopljene Karoline Cankar, je imel pisatelj zopet dva predvolilna shoda. Prvi je bil v hribovskih Vačah, blizu katerih je zdaj tako proslavljeno geometrijsko središče Slovenije, in v dolinskih Izlakah. Na Vačah je zboroval že ob osmih zjutraj, v Izlakah pa ob petih popoldne.

Zadnji teden volilnega boja
Do 14. maja je Ivanu Cankarju preostala le še ena predvolilna nedelja, vendar so se pojavile nekatere neusklajenosti. V četrtek, 9. maja, naj bi bila shoda v Savi in Hotiču. V nedeljo, 12. maja, pa naj bi govoril v Šentvidu pri Stični, kjer so ga tudi čakali, vendar ga ni bilo. Organizatorji njegovih shodov namreč marsikdaj in marsikje niso mogli dobiti primernega prostora in so tako morali misel na javno zborovanje opustiti. Tako je Cankarjev zadnji predvolilni shod potekal v Radečah v sredo, 9. maja. Poročevalec v Rdečem praporu piše: "Kljub nesramni duhovniški agitaciji, kljub hujskanju in terorizmu bo radeški okraj 14. maja napravil Povšetu jako malo veselja. Za Cankarja bodo glasovali vsi, ki jim svoboda in napredek ni fraza temveč resna stvar."

Rojstni dan in slovo od shodov
V petek, 10. maja, je Ivan Cankar praznoval svoj rojstni dan - dopolnil je starost enaintridesetih let. Zato se je podal na Gorenjsko, kjer je mimogrede sodeloval še na shodu svojega strankarskega prijatelja doktorja Antona Dermote, ki je priredil predvolilni shod v Radovljici.

Dan "streznitve"
Volitve v dunajski državni zbor so potekale v torek, 14. maja 1907. Ivanu Cankarju zvezde niso bile naklonjene. Franc Povše, kandidat Slovenske ljudske stranke, ga je porazil na vsej črti. Uspelo mu je zbrati 4.751 glasov. Ivan Cankar pa je dobil le 1.302 glasova. Za preboj v dunajski državni zbor to sicer ni bilo dovolj, uspelo pa mu je prekoračiti številko tisoč, ki se mu je še na velikonočno nedeljo, 31. marca 1907, zdela nedosegljiva.

Takoj naslednjega dne je pisal svoji ljubljeni Štefki: "Volitve so minile! Kako je z mojim okrajem, še zmerom ne vem natanko. Gotovo je, da sem propadel, a s tako čedno manjšino, da pri prihodnjih volitvah ta okraj mora biti moj! Ko bi ne bil moj nasprotnik ugledni deželni poslanec Povše, potem bi bil moral že včeraj plačati šampanjca. V mojem ljubem Zagorju sem dobil 495, Povše 73 glasov; v sosednji vasi Izlake: jaz 348, Povše 60 glasov. V južnem delu okraja, kjer nisem mogel najti niti prostora za shod, sem dobil 100 glasov."

Dva dni pozneje, ko so bili znani tudi izidi v drugih delih države in so se avstrijski socialni demokrati veselili kar 58 preštetih mandatov, med katerimi seveda ni bilo slovenskega, pa ji je potožil: »To je sramota za nas Slovence! Vsi narodi Avstrije bodo poslali nekaj socialnih demokratov na Dunaj – le mi ne! Sedaj se dejansko sramujem, da sem Slovenec! A smo tega tudi sami nekoliko krivi. Ne bi bili smeli delati samo tik pred volitvami, temveč že mnogo prej! ..."

Ivan Cankar ni nikoli več sodeloval na volitvah, čeprav je 15. maja Štefki v pismu napovedal, da bo naslednjič osvojil svoj volilni okraj. V drugo, čez nekaj let, se torej ni pustil pregovoriti. Kljub vsemu pa bi tudi on lahko - v slogu sedanjega časa - pripomnil, da se je volitev udeležil kar trikrat. Prvič, zadnjič in – nikoli več.

Andrej Mrak