Ljubljanske Križanke. Stavba nemškega viteškega reda, kjer so Nemci leta 1848 krstili dve slovenski skladbi. Foto: Andrej Mrak
Ljubljanske Križanke. Stavba nemškega viteškega reda, kjer so Nemci leta 1848 krstili dve slovenski skladbi. Foto: Andrej Mrak
Slovenski naslov »Nebo v dolini«. Prvi znaki narodnostne otoplitve v gnezdu ljubljanskega nemštva. Foto: Arhiv NUK
Novice so junija 1847 na svoji naslovnici objavile Uršičevo pesem »Življenje«. Foto: Arhiv NUK
Kamna Gorica, Rudarska naselbina, kjer je dolga leta služboval Jernej Uršič (1784-1860). Foto: Arhiv NUK
Jeseni 1847 so nemški filharmoniki prvič v Ljubljani izvedli skladbo »Popotnik«, za katero je besedilo napisal Janez Strel, česar pa Slovenci ob prvi izvedbi na Dunaju leta 1846 še niso vedeli. Foto: Arhiv NUK
Na trgu sv. Jakoba je nekoč stala reduta, kjer so Nemci odpeli slovenskega »Popotnika«. Foto: Andrej Mrak
Prvega decembra 1847 so »Novice« napovedale dodatne priloge v prihodnjem letu, tudi note za Uršičevo pesem »Življenje«. Foto: Arhiv NUK
Urednik Novic dr. Janez Bleiweis (1809-1881) se je trudil, da so naročniki poleg rednih številk dobili tudi občasne plačljive ali brezplačne priloge. Foto: Arhiv NUK
Gregor Rihar (1796-1863), ki je prvi uglasbil Uršičevo besedilo. Foto: Arhiv NUK
Gregor Rihar je ves čas svojega službovanja prebival v ljubljanskem semenišču poleg stolne cerkve. Foto: Andrej Mrak
Naslovnica prve številke Novic leta 1848. Foto: Arhiv avtorja
Prva brezplačna notna priloga leta 1848: Uršič-Riharjevo »Življenje«. Foto: Arhiv NUK
Druga stran iste priloge. Foto: Arhiv NUK
Urednikova opomba v prvi številki Novic leta 1848. Foto: Arhiv avtorja
Nemški filharmoniki so leta 1848 tudi prvi izvedli Fleišmanovo skladbo«Pesem slovenskih narodnih stražnikov«. Foto: Arhiv NUK
Po majskem nastopu v slovenskem duhu so Nemci presenetili še jeseni, ko so znova prvi v Ljubljani izvedli Uršič-Riharjevo »Življenje«. Foto: Arhiv NUK
V stanovskem gledališču so potekale slovenske Besede, a so domači kulturniki Riharjevo skladbo povsem prezrli. Foto: Arhiv NUK
Nemci so decembra pripravili novo presenečenje, ko so povabili virtuoza Ellerja, ki je predstavil tudi svoj venec slovenskih pesmi, imenovan Slovenska zora. Foto: Arhiv NUK
Slovenci so Uršič-Riharjevo »Življenje« prvič zapeli šele na novega leta 1849 v svoji novi dvorani v Virantovi hiši na šentjakobskem trgu. Foto: Arhiv NUK
Virantova hiša poleg Gruberjeve palače je danes sestavni del Arhiva Republike Slovenije. Foto: Andrej Mrak
Uršičevo besedilo je našlo prostor tudi v popularni zbirki slovenskih in slovanskih uspešnic, ki jo je pripravil dr. Radoslav Razlag. Foto: Arhiv avtorja
Leta 1866 je slovenski pesnik Josip Virk na Riharjevo melodijo »Življenja« napisal nabožno velikonočno hvalnico. Foto: Arhiv avtorja
Istega leta je Riharjeva sestra Jera izdala bratove posvetne skladbe in mednje uvrstila tudi njegovo »Življenje«. Foto: Arhiv NUK
Note za to izdajo je pripravil Riharjev nečak Gregor. Foto: Arhiv NUK
Riharjevo »Življenje« je prodrlo tudi do Zagreba, kjer so ga tamkajšnji bogoslovci uvrstili v svojo pesmarico. Foto: Arhiv NUK
Skladbo so priredili v D-duru in pripisali napačnega avtorja. Foto: Arhiv NUK
Riharjeve note so napačno pripisali Josipu Vašku. Foto: Arhiv NUK
Uršičevo besedilo je zaradi priljubljenosti zašlo tudi v šolske čitanke. Foto: Slovenski šolski muzej
Tretje berilo objavlja Uršičevo »Življenje« pod drugim naslovom. Foto: Slovenski šolski muzej
Uršičevo besedilo pa je z notami vred našlo prostor tudi v Majcnovi šolski pesmarici. Foto: Arhiv NUK
Uršič - Rihar: Življenje

Za urednike časopisov pa je prav december še iz starih časov mesec številnih neprespanih noči. Posebej še, če ima njihovo glasilo manjšo naklado in se je torej treba boriti prav za vsakega naročnika.

Težave očeta Bleiweisa
Dr. Janez Bleiweis je bil že od začetka izhajanja leta 1843 urednik tedenskega lista Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je uradno izdajala Kmetijska družba za deželo Kranjsko. Program je dobro zastavil, zato si je kmalu pridobil okrog 500 naročnikov, tako da je ob koncu letnika lahko objavil tudi vsa njihova imena.

Vendar pa taka naklada ni bila kaj posebnega, saj je že domala pet let komaj vzdrževala list pri obstoju. Za boljše delovanje bi bilo potrebno novih naročnikov. Toda kako jih pridobiti za slovensko pisanje, ko pa so imeli na voljo tudi nemško časopisje s kmečko-obrtniško tematiko?

Poleg samega izvoda Novic bo torej treba kdaj pa kdaj dodati tudi kako prilogo. Nekatere bodo morali naročniki doplačati, druge pa naj bi prejeli kot posebno darilo.

In tako se je premeteni doktor zdravilstva jeseni 1847 domislil kar nekaj novosti, ki naj bi pritegnile nov krog bralcev, obenem pa ohranile tudi vse dotedanje naročnike.

Že v letu 1847 so novičarski naročniki brezplačno dobili notno prilogo pesmi Popotnik in knjigo Matije Vrtovca Kmetijska kemija, naslednje leto pa jih je Bleiweis za enako naročnino nameraval obogatiti še z večjim številom dodatkov.

Prav na dan prvega decembra 1847, ko je izšla že 47. številka tekočega letnika, je Bleiweis na naslovnici namesto običajne pesmice ali kakega strokovnega zapisa, objavil svoje posebno sporočilo bralcem. Dal mu je naslov Oznanilo šestiga tečaja Novic.

Že v uvodu je začel pihati na dušo svojim dragim bralcem: »Novo leto je pred durmi in ž njim se bo začel šesti tečaj »kmetijskih in rokodelskih Novic«. Povabimo tedej svoje drage Slovence, pa tudi vse prijatle slovenšine po druzih deželah, ki »Novice« prihodnje leto dobivati želijo; naj se še ta mesec za- nje oglasijo in navadno plačilo pošljejo … Prav ljubo bi nam bilo, de bi sleherni prejemnik Novic celoletno plačilo odrajtal, ker nam tako veliko dela zmanjša, sebi pa tudi vstreže, de bo brez zastajanja tudi v drugi polovici Novice dobival …

Nadjamo se, de si bomo tudi prihodnjič svoje stare prijatle ohranili in si še množico novih pridobili. zakaj Novice so nam potrebna reč postale, ne le za povzdigo kmetijstva in rokodelstva, ampak za ljudsko omikanje sploh …«

Po tem kratkem uvodu pa je slavni urednik bralce spomnil, da jim je že v preteklem letu brezplačno dodal celo knjigo, ki je kot pravi, »zlatiga denarja vredna«, potem pa je obljubil tudi v letu 1848 še kaj priložiti »če bo število deležnikov toliko, de bomo v stanu, to storiti«.

Nato pa je nadaljeval naštevanje ugodnosti, ki se obetajo: naročniki naj bi brezplačno prejeli knjigo »Zlata vas«, poučno in kratkočasno povest nemškega izvora, ki jo je poslovenil Franc Malavašič. V izvirniku je bila že sedemkrat ponatisnjena. Sledila naj bi ji »Divica Orleanska«, tragedija, ki jo je prav tako v nemškem izvirniku napisal slavni pesnik, pisatelj in dramatik Friedrich Schiller. Za prevod tega dela se je Bleiweis še posebej potrudil. Naprosil je namreč tedaj močno oboževanega slovenskega pesnika Ivana Vesela - Koseskega, ki je domoval v Trstu. Koseski je izziv sprejel in Bleiweis ga je toplo priporočil: »S to doklado, ktero so nam gosp. Koseski na našo prošnjo dobrovoljno podali in za katero se jim tukej očitno zahvalimo, bomo vsim izobraženim Slovencam, pa tudi Slovanam sploh gotovo močno vstregli; zakaj nemško delo je že samo na sebi po svojim duhu Slovencam vse primerjeno, slavni gosp. Koseski so ga pa tako izverstno poslovenili, de, kolikor mi vemo, še ni nič enaciga v slovenski jezik prestavljeniga dosihmal na svitlo prišlo. Kakor nemško delo slovi, bo slovelo kmalo slovensko krog in krog, in nam bo vnovič pokazalo visoko vrednost slovenskiga jezika.«

Posebna obljuba
Dvoje knjižic pa še daleč ni predstavljalo vse dodatne ponudbe, s katero je prihodnje naročnike nagovarjal urednik Bleiweis. Na koncu dopisa je namreč še dodal: »Razun dveh doklad pa napovemo bravcam še dve drugi. Gosp. Blaznik so nam namreč obljubili iz svoje novo napravljene kamnotiskarnice podobo vozov na železnici, gosp. fajmošter Uršič pa napev ali vižo k svoji pesmici »Življenje« imenovani podati, de ju bomo Novicam tudi brez plačila doložili.

Novo leto bo torej deležnikom Novic veliko noviga in lepiga prineslo. – In tako bomo z blagoslovam Božjim in s pomočjo verlih prijatlov veselo začeli novi tečaj in si skoz in skoz prizadevali, tudi poglavne liste Novic v tem stanu ohraniti, de bojo bravcam zmirej bolj všeč – de jim bojo vedno v poduk in veselje! Dosega tega namena bo vredništvu nar ljubši plačilo …«

Življenje Jerneja Uršiča
Napovedana pesem Življenje je bila prvič objavljena prav v Novicah, in sicer v 24. številki, ki je izšla 16. junija (tedaj imenovanega »rožniga cveta«) leta 1847.

V njej nam župnik Jernej Uršič iz kamnogoriške fare na Gorenjskem brez kakega verskega nauka, kar bi od njega morda pričakovali, podaja svoj pogled na različna obdobja našega življenja, ali po pesniško rečeno: na »pot«, ki jo večina ljudi prehodi v letih, ki so jim namenjena. Ta pot pa običajno vodi skozi štiri »dežele« kot pravi Uršič; skozi otroštvo, odraščanje, zrela leta in starost.

Takole nas opominja v svoji pesmi:

»Popotvanje, bratje! / Je naše življenje, / Mož modrih od nekdaj / Je to govorjenje; / Skoz ktere dežele, / Pa pot nas pelja, / Naj pesmica moja / Na znanje vam da.

Po travnikih perva / Nas pisanih pelje, / Marjetce zlatice, / V stezice nam stelje; / Otroci brezskerbni / Po travci teko, / V rumenkaste lasce / Cvetice pleto.

Mladenčev, dekličev je druga dežela, / razlega se petje / Vesel'ga kardela; / Si delajo sanje / Od zlatih gradov; / Pa skušnje jim manjka,/ modrosti darov.

Po tretji hladno je, / Gre pot čez višave, / Se kri umiri, se / Razjasnijo glave; / Se trudijo z delam / Postavni možje, / Sad truda berejo / Za prihod skerbe.

Čez gole verhove / V četerti so pota, / Je merzlo že v sercu / Ne greje gorkota; / Pa starčikam kmalo / Dežele je kraj; - / Tako je na zemlji / Le kratek naš raj!«

Pod to prijetno pesmico pa so dodane le kratice: J. Ur.

Dodatno prizadevanje pesnika Uršiča
Kamnogoriški župnik pa se ni zadovoljil zgolj z objavo svoje pesmi v Novicah, temveč si je zaželel da bi njegovo besedilo doživelo tudi uglasbitev.

Glasbeno sam očitno ni bil tako nadarjen, da bi za svoje kitice našel tudi primerno melodijo. Domačih skladateljev pa je bilo v tistem času bolj malo. Pravzaprav bi jih lahko prešteli komaj na prste ene roke. Pa še ti so se v glavnem ukvarjali le z nabožno glasbo.

V cerkvenih krogih pa je tedaj najbolj slovel ljubljanski stolni organist Gregor Rihar, ki je do tedaj izdal že dve zbirki nabožnih skladb. Vse so bile napisane na besedila šentviškega župnika Blaža Potočnika. V posvetni glasbi pa Rihar od sebe ni dal še nobenega tiskanega dela.

Gregor Rihar na preizkušnji
Ljubljanski stolni organist in tamkajšnji kaplan Gregor Rihar je bil ob skladateljskem izzivu, pred katerega ga je postavil Jernej Uršič, star že 51 let. Po rodu je bil iz Polhovega Gradca. Tam se je 1. marca 1896 rodil v družini vaškega izdelovalca glasbil. Ker je bilo pri hiši več otrok, je moral Gregorček kmalu za pastirja. To delo bi lahko opravljal še dalje in počasi zrastel v postavnega hlapca, a se je k sreči seznanil z redovnikom, patrom Robertom Lesjakom, ki je bival v polhograjski graščini. Od njega je dobil osnovne glasbene nauke. Nadarjen, kot je bil, je tako že pri trinajstih letih zaigral na domačem koru.

Tako so tudi še drugi spoznali njegovo nadarjenost in ga pri devetnajstih letih poslali na šolanje v Ljubljano. Tu je dobro napredoval, saj je bil precej starejši od svojih sošolcev.

Vpisal se je na gimnazijo in jo obiskoval vzporedno z nekaterimi drugimi pozneje zelo znanimi slovenskimi ustvarjalci - s Prešernom, Čopom, Kastelicem in Potočnikom. Kljub šolanju in bivanju v Ljubljani pa je še vsako nedeljo redno orglal v domači polhograjski cerkvi.

Poskusil pa se je tudi na stolnih orglah in se kmalu začel družiti s tamkajšnjim organistom Nemcem Höllerjem. Ta je bil tedaj že močno v letih. Ker so torej potrebovali naslednika, so se po njegovi smrti leta 1826 odločili kar za Riharja.

Ker je ta čutil nagnjenje do duhovniškega poklica, je že leta 1825 vstopil tudi v bogoslovje in ga v štirih letih uspešno dokončal.

Njegovo življenje je potem teklo po ustaljenem redu. Duhovniških opravil ni imel dosti, pač pa se je veliko več posvečal stolnemu koru in skladanju nabožnih melodij. V nekaj letih je tako uglasbil domala večino pesmi svojega stanovskega tovariša, stolnega kaplana in poznejšega šentviškega župnika Blaža Potočnika. Skladbe so izšle v dveh zajetnih zvezkih z naslovom Viže za svete pesmi.

Leta 1847 pa je Rihar tej nabožni beri dodal še posvetno Uršičevo pesmico o našem življenju.

Izpolnjena obljuba
Urednik dr. Janez Bleiweis je deloval še v času, ko je dana beseda nekaj veljala in tako so bralci Novic že v prvi številki leta 1848, ki je izšla 5. januarja, prejeli manjši listič, zgrnjen v štiri strani, ki je nosil note in besedilo Uršičeve pesmi Življenje. Urednik Bleiweis pa se je na četrti, torej na zadnji stani tokratnih Novic pohvalil: »Današnjimu listu je pridjana pesmica od »življenja«, ktero častitljivi gosp. fajmošter Uršič iz Kamne Gorice prejemnikom Novic za novo leto podarijo. Gosp. Rihar so napev zložili.«

Riharjeva skladbica je preprosta spevna melodija, ki se je prav zato kmalu priljubila med slovenskimi ljudmi.

Zaman?
Najnovejša pesmica Jerneja Uršiča in Gregorja Riharja je bila dobrodošel prispevek slovenski glasbeni in slovstveni kulturi. Bila je napisana v tonaliteti B-dura, prirejena pa za večglasno petje mešanega zbora. Dodana pa je bila tudi klavirska spremljava.

Vse lepo in prav. A kaj ko si večina za petje navdušenih Slovencev z njo ni znala kaj dosti pomagati. Za cerkveno petje pesmica zaradi posvetnega besedila ni bila uporabna, pri posvetnih pevcih pa je prišla v poštev le v ozkih zasebnih krogih. Lahko bi jo izvajale pevske zasedbe po meščanskih salonih ali kakih vaških gostilnah. Bilo pa je povsem jasno, da se ne bo nikoli mogla izvajati na odru kakšne dvorane v tedanji deželi Kranjski.

Na podeželju prireditvenih prostorov namreč sploh ni bilo, v mestih pa so sicer bili, a so jih v celoti zasedali in upravljali Nemci. Ti pa so že poskrbeli, da se na javnem mestu ni slišala niti slovenska beseda, kaj šele slovensko petje.

V Ljubljani malo drugače
Tudi v slovenski prestolnici, ki je imela tedaj okrog trideset tisoč prebivalcev, je bilo vse v znamenju nemštva. Poglavitni javni oder je bil v stanovskem gledališču, kjer pa so kraljevale nemške in italijanske igralske ali pevske zasedbe. Nekaj prireditev, seveda nemških, pa je bilo tudi v redutni dvorani in v prostorih križniškega viteškega reda, zdaj imenovanih Križankah.

Leta 1789 so si menda Slovenci zadnjič uspeli izboriti večerne ure 28. decembra in prirediti igro Županova Micka. Dobrih trideset let pozneje neki ohranjen letak izpričuje slovensko igro Golfani starec, a je dejansko šlo le za slovenski prevod neke Kotzebujeve drame.

Potem pa spet nič. Šele v štiridesetih letih 19. stoletja je bilo v stanovskem gledališču nekaj točk slišati tudi v slovenskem jeziku. Še največ - kar štiri - februarja 1846, ko so nemški igralci v kratkem prizoru zapeli omenjeno število slovenskih narodnih pesmi. Potem pa sta dve sledili tudi januarja 1847. In spet vse tiho je bilo …

Obstajala pa je sicer možnost, da bi se Nemci »usmilili« tudi najnovejšega Riharjevega proizvoda, vendar so bile to le pobožne slovenskih sodeželanov.

Pobude ljubljanskih filharmonikov
Poleg stanovskega gledališča je bila v štiridesetih letih 19. stoletja v Ljubljani dokaj živahna tudi filharmonična družba, imenovana Philharmonische Gesellschaft, ki je tedaj prirejala redne mesečne koncerte v poslopju redute ali v dvorani križniškega reda. Tudi te prireditve so bile vse v nemškem duhu. Posamezne glasbene točke pa so dovoljevale tudi italijansko glasbo. Le o slovenski ni bilo ne duha ne sluha. Najprej zato, ker je bila tovrstna domača glasbena bera dokaj skromna, drugič pa tudi zato, ker pri filharmonikih slovenščina prav tako ni imela nobene veljave.

Dokaj slabo pa so bili zastopani tudi nadarjeni tujci, ki so bili kot glasbeniki redno nastanjeni v Ljubljani in so sodelovali s filharmoničnim orkestrom.

A tudi v tem pogledu je v štiridesetih letih zapihal svež veter. Leta 1845 so filharmoniki zaigrali Concertino za angleški rog in orkester ljubljanskega nemškega skladatelja Leopolda Ferdinanda Schwerdta, potem pa v naslednjih letih še nekaj podobnih točk. V tistem času je prišel na vrsto tudi slovenski skladatelj Josip Tomaževec, ko so zapeli njegov samospev s klavirjem, kajpada v nemškem jeziku, in je imel naslov Der alte Grenadier. Končno pa se je zaslišala tudi slovenščina, ko so izvajali prevod neke skladbe Dunajčana Procha, ki so ji dali naslov Nebo v dolini. Ta samospev so izvedli 6. novembra 1846 v Križankah.

Presenečenje
Ravno tedaj, devetega dne meseca novembra 1846, pa je bila na Dunaju neka prireditev tamkajšnjih Slovanov, imenovana Beseda. V programu so bili zastopani tudi Slovenci. Ker pa ti niso imeli na voljo posvetnih pesmi, so si pomagali po svoje. Na hitro so našli neko besedilo z naslovom Popotnik, melodijo pa so povzeli po neki normandijski narodni pesmi. Samospev je zapel Slovenec Jožef Legat, ki je bival v državni prestolnici.

Uspeh te pesmi je bil tako velik, da je novica o tem kmalu prispela tudi v Ljubljano. Podjetni urednik Novic dr. Janez Bleiweis se je takoj domislil, da bi bilo dobro, če bi to pesmico spoznali tudi na Kranjskem in na začetku leta 1847 je bralce svojega lista presenetil z objavo besedila, obenem pa tudi s posebno prilogo, ki je objavljala tudi notni zapis.

Slovenci so tako lahko podoživeli Legatov nastop na Dunaju in so pesmico takoj sprejeli za svojo. Ker pa slovenskih posvetnih solistov ni bilo, prav tako tudi ne pevskih zborov, je ostala v domačijskih okvirih. Vse do meseca oktobra tistega leta, ko so jo v svoj program sprejeli ljubljanski nemški filharmoniki. Tako je njihov redni koncert, ki so ga priredili 15. oktobra 1847 v redutni dvorani, v drugem delu sporeda obsegal tudi to, kot pišejo, »pesem od Strella«.

Naklonjenost posameznih nemških krogov iz stanovskega gledališča in filharmoničnega društva do slovenskih glasbenih novosti bi torej kaj lahko pripomogla, da bi tudi Riharjevo Življenje utegnilo zaživeti na enem izmed nemških odrov: v Križankah, reduti ali stanovskem gledališču.

Dobrodošla sprememba
Novičarska notna priloga Življenje je torej od dneva pred Svetimi tremi kralji leta 1848 čakala na izvajalca, ki bi jo predstavil javnosti. Čakala je meseca januarja, februarja in morda bi še tako, kot so nekatere druge slovenske pesmi čakala v nedogled, če nekaj dogodkov ne bi prineslo velike spremembe v življenje slovenskih ljudi.

Revolucija na Dunaju, ki je izbruhnila 13. marca 1848, je namreč prinesla otoplitev po vsej državi. Prebudili so se njeni narodi, predvsem Slovani. Po novem je bilo tako tudi slovenščini zagotovljeno mesto v javnem prostoru.
Tako je narodna straža, ustanovljena v Ljubljani že 17. marca, torej štiri dni po dunajskih nemirih, lahko poslovala tudi v slovenskem jeziku. Domači rodoljubi pa so se takoj začeli truditi, da bi domači jezik vpeljali tudi v urade in šole.

Navdušen nad ustanovitvijo ljubljanske narodne straže je pesnik Franc Malavašič napisal hvalnico Pesem slovenskih narodnih stražnikov. Še bolj navdušen glasbenik Jurij Flajšman pa je takoj zložil tudi napev. In glej čudo! Pesmi so se takoj naučili nemški pevci filharmoničnega društva in jo že 5. maja javno zapeli v drugem delu svojega koncerta, ki je potekal v viteški dvorani križniškega reda.

Nemci so torej krepko prehiteli Slovence in se izkazali tudi v tem kulturnem pogledu. Vendar pa tudi Ljubljančani niso zaostajali. Na Dunaju se je že v času dunajskih nemirov zbrala peščica rojakov, ki je določila narodne barve; belo, modro in rdečo. Skupaj z drugimi izobraženci so ustanovili društvo Slovenija, obiskali so tudi Ljubljano. V mestu je bila 7. aprila prvič razvita slovenska zastava. Najpomembnejše pa je to, da se je 25. aprila ustanovilo prvo slovensko društvo v Ljubljani, ki je imelo začasni naziv Slovenski zbor. Njegovi člani pa so že za 30. maja, ko je bil cesarjev god, pripravili prvo slovensko kulturno prireditev, ki so jo imenovali Beseda. Predstavili so nekaj pesmi in recitacij. Vendar pa v tem sporedu še ni bilo slišati Riharjeve skladbe Življenje.

Nemška »košarica«
V velikem narodnem zanosu, ki je po marčni revoluciji zajel tudi Slovence, je novo društvo Slovenija na Dunaju dobilo zamisel, naj bi se ljubljanska filharmonična družba, ki pa je bila v osnovi nemškega značaja, prelevila kar v prvo slovensko glasbeno društvo dežele Kranjske. V ta namen so 7. maja vodstvu poslali predlog, naj družba izstopi iz svojega »zelo ozkega nemškega okvira«.

Žal pa posluha za kaj takega v Ljubljani ni bilo. Direktor Georg Sporer je že v roku dveh dni odgovoril: »Družba meni, da naj bi se stvaritve umetnosti ne ožilo na nacionalne meje. Družba se je v dosedanjem obstoju v glavnem opirala na sodelovanje tujih moči in si ne predstavlja, kako bi lahko z izstopom iz zelo ozkega nemškega okvira in s tem z dosledno izključitvijo nemškega jezika in glasbe, ter analogno toliko bolj tudi italijanske in francoske, obstajala kot glasbena šola in koncertna ustanova …«

Slovenci pa veselo dalje
Ker prestop nemških filharmonikov v slovenski tabor torej ni uspel, so se morali ljubljanski domoljubi opreti le na lastne sile. Pri tem pa jih ni bilo treba kaj dosti spodbujati. Navdušenje obiskovalcev prve Besede koncem maja, jim je namreč kar samo narekovalo nove podvige.

Kulturno združenje Slovenski zbor se je tako na svojem prvem občnem zboru 6. junija 1848 preimenovalo v Slovensko družtvo. To pa je že čez slabih štirinajst dni spet pripravilo novo Besedo. Tako kot prva je tudi ta imela bogat program slovenskih deklamacij in pesmi. Vendar pa so Slovenci zopet prezrli novičarsko notno prilogo Riharjevega Življenja.

Tudi tretja Beseda 7. julija, ko so v Ljubljani že drugič v zgodovini zaigrali Županovo Micko, občinstvo v dvorani Življenja ni slišalo. Enako pa velja tudi za četrto Besedo septembra 1848.

Slovensko družtvo je ob velikem uspehu pesmi, ki so bile izvajane na prvih Besedah, sklenilo, da njihove note izda v posebni pesmarici. Konec septembra sta tako izšla dva zvezka, imenovana Slovenska Gerlica. Prinesla sta 21 pesmi. Skupaj z Novičarsko prilogo skladbe Življenje je bila bera slovenske posvetne glasbene ustvarjalnosti v letu 1848 torej res kar neverjetna.

Zopet se odrežejo Nemci
Oba zvezka Slovenske Gerlice sta šla dobro v promet, pesem Življenje pa so bralci Novic tako ali tako dobili brezplačno. Vendar pa - v nasprotju s skladbami, objavljenimi v Gerlicah - do jeseni 1848 še nihče ni slišal njene javne izvedbe.

Tedaj pa so v zgodbo zopet posegli ljubljanski Nemci. Filharmonično društvo je namreč v svoj redni koncert, ki ga je pripravilo v petek, 17. novembra 1848, uvrstilo tudi Novičarsko prilogo Življenje. Na letaku so napovedali Sing Quartet, torej pevski kvartet Življenje in dopisali: Gedicht von Uršič, Musik von Richar (poezija Uršiča, glasba Riharja).

Kakor že prej Malavašičevo skladbo Pesem slovenskih narodnih stražnikov, ki so se je potem spomnili tudi Slovenci na svoji prvi Besedi in je izšla tudi v zbirki Slovenske Grlice, so torej v letu 1848 Nemci krstili tudi Riharjevo Življenje, ki se sicer še ni uspelo pojaviti v slovenskem sporedu.

Že decembra pa so Nemci pripravili še dodatno presenečenje. Povabljeni umetnik, violinist Luis Eller, ki je na ljubljanskem nemškem odru gostoval že leta 1845, je v križevniški dvorani zopet pripravil svoj virtuozni program. Na koncertu 15. decembra pa je v spored vključil tudi venec slovenskih narodnih pesmi, ki jih je sam priredil za violino. Delo je bilo napovedano kot Slovenska Sora, pri čemer je šlo le za nemški zapis, mišljena je kajpak Slovenska zora.

Končno: tudi slovenski zamudniki
Slovensko družtvo, najnovejša ljubljanska pridobitev leta 1848, na začetku svojega delovanja seveda ni imelo lastnih prostorov. Gostovalo je kar na sedežu Kmetijske družbe za Kranjsko, na Salendrovi ulici, kjer je uradoval tudi njen tajnik in novičarski urednik Bleiweis. Uspehi na javnih prireditvah Besedah in pri izdaji dveh Slovenskih Gerlic pa so mu narekovali ustanovitev lastnega ognjišča. Dobili so ga na trgu sv. Jakoba v znani Virantovi hiši, stavbi, ki danes sodi v sklop Arhiva Republike Slovenije. Tja so se preselili do konca leta 1848 in tam so ravno na novoletni dan 1849 zopet pripravili novo Besedo. Spet jo je popestrilo slovensko petje domačih pevcev, ki pa so se tokrat predstavili tudi z Riharjevim napevom Življenje. Zvezda tega večera pa je bil ponovno violinist Luis Eller, ki so ga Slovenci uspeli privabiti v svojo sredo.

Riharjevo Življenje je torej že v svojem prvem letu doživelo pozornost nemških in slovenskih pevcev, to pa je bil šele začetek na njegovi dolgi poti.

Čez nekaj let vse prav pride
Tretji zvezek Slovenske Gerlice je izšel leta 1850 uredil pa ga je prav Gregor Rihar. Verjetno je bilo izvodov njegovega Življenja v novičarski prilogi še dovolj, zato v nov snopič svoje skladbe ni uvrstil. Pojavila pa se je v četrtem zvezku Slovenske Gerlice, ki je izšel leta 1852, ko sta bila ponatisnjena tudi že prva dva. Tako se je ta Riharjeva skladba uvrstila tudi v izbor prve slovenske popularne pesmarice.

V naslednjih letih pa je slovenski narodni zagon moral prenehati, saj je država trpela pod absolutizmom ministrskega predsednika Bacha. Vendar so ravno petdeseta leta ponovno spomnila na Riharjevo skladbico. Za svečnico leta 1858 so namreč Slovenci praznovali stoletnico rojstva prvoimenovanega domačega pesnika Valentina Vodnika. Na njegovem rojstnem domu v Zgornji Šiški so odkrili spominsko ploščo, v Ljubljani pa so mu v stanovskem gledališču pripravili spominsko prireditev. Zopet je blestel filharmonični pevski zbor, predstavil pa se je tudi kvartet, ki je zapel Riharjevo Življenje. Vse skladbe so bile seveda izvajane v slovenščini, peli pa so jih Nemci.

V čitalniški dobi
Leto 1860 je s posebno cesarjevo »oktobrsko diplomo«, ki je spet dovoljevala ustanavljanje društev, prineslo otoplitev. Že leta 1861 so se začele pojavljati narodne čitalnice in slovenske pesmi so zopet lahko oživele. Veliko vlogo pri tem je odigral odvetnik, pesnik, pisatelj in narodni poslanec dr. Radoslav Razlag.

Preprosto ljudstvo in narodno zavedni meščani, predvsem pa novo porajajoče se narodne čitalnice so namreč za svoje sporede potrebovale širok glasbeni program in Razlag je za to množico leta 1863 pripravil zbirko slovenskih, hrvaških, srbskih ter celo bolgarskih in ruskih pesmi, ki ji je dal naslov Pesmarica. Slovenski poeziji je seveda dal prednost, preostali Slovani pa so vključeni bolj za dodatek.

Med znane slovenske pesmi tedanjega časa pa je seveda uvrstil tudi Riharjevo Življenje.

Razlagova zbirka je postala zelo popularna, zato se je že leta 1872 izkazal s ponatisom. Nekatere pesmi, ki so medtem že izgubile svojo »težo«, je izloči, dodal pa je nekaj novih. Riharjevo Življenje pa je ostalo.

Življenje teče dalje
Župnik Jernej Uršič, pesnik iz Kamne Gorice, pa tudi avtor zanimivih zgodovinskih člankov, je po objavi Življenja in njegove glasbene izdaje še nadalje mirno deloval v isti župniji. Leta 1859 je tamkaj celo dočakal svoj zlatomašni jubilej. Tedaj je tudi časopisje poročalo o tej slavnosti. Niso pa mogli niti mimo omembe njegove najbolj znane pesmi, kajti spomnili so se je tudi udeleženci ob koncu tega slavja, ki je potekal v kamnogoriški šoli. Zgodnja Danica piše: »Po razdeljenih hvalnih darilih med naj pridniši učence je dobil še vsak otrok od velečastitega gospoda fajmoštra v popirček zavit srebern denar, de bi bolj živo pomnil, kedaj so imeli njegov ljubljeni duhovni pastir zlato sveto mašo. Med deljenjem daril in druzih spominkov so zunaj peli pesem: Popotvanje, bratje je naše življenje. Vsa šola je bila polna gostov in poslušavcov in vsi so šli razveseljeni in zadovoljni narazen …«

Slovo obeh snovalcev Življenja
Župniku Uršiču je bilo po zlati maši dano le še leto dni življenja. Natančneje leto in osem dni. Poslovil se je 30. avgusta 1860. Katoliški tednik Zgodnja Danica je ob tem - v slogu poezije njegovega Življenja zapisal: »Tako tedaj na svetu vse le kmalu mine. Lani ob tem času je »Danica« marsikaj oznanovala od vesele in slovesne petdesetletnice v Kamni Gorici, letas ob tem času naznanjuje smrt gospoda, ki so veselje obhajali …«

Drugi snovalec Življenja, skladatelj Gregor Rihar, pa se je po letu 1848 proslavil z daljšo vrsto nabožnih uglasbitev. Izogibal pa se ni niti posvetnih besedil. Kot posebnost velja poudariti, a je uglasbil kar dvoje pesmi, ki so slavile pesnika Prešerna. Levstikovo Na dr. Prešernovem grobu so denimo ljubljanski gimnazijci celo javno zapeli julija 1852, ko so v Kranju odkrili pesnikov nagrobni spomenik.

Rihar, ki je znan po velikem številu nabožnih glasbenih izdaj, pa se ni odločil za založbo svoje skladbe Življenje. Tega se je domislila šele njegova sestra Jera Riharjeva. S svojim nečakom prav tako Gregorjem - ta je nasledil strica tudi na ljubljanskem stolnem koru - je leta 1866 izdala zbirko Narodni napevi za trojespev, čveterospev in glasovir.

Med skladbami najdemo tudi ponatis Življenja
Ta ponoven prodor Življenja je pripomogel, da je pesem postala še popularnejša. Najdemo jo tudi v sporedu ljubljanske narodne čitalnice, posamezniki, ki so bili manj petični in si niso mogli privoščiti nakupa tiskanega izvirnika, pa so jo prepisovali v svoje notne zvezke.

Celo v cerkvenih vodah
Leto 1866 pa je prineslo še eno razsežnost Riharjeve uglasbitve Uršičevega Življenja. Slovenskemu pesniku Jožetu Virku je bila Riharjeva melodija pri pesmi Življenje očitno tako všeč, da se je odločil zanjo napisati še dodatno besedilo.

Z Riharjem se je soočil že mnogo let prej, ko je ta ljubljanski organist uglasbil njegovo narodno budnico Slava Slovencem. Virk je leta 1849 besedilo objavil v Novicah, kjer ga je opazil tudi Rihar.

Župnik Virk, ki ga poznamo tudi po ponarodeli pesmi Slovensko dekle (Venček na glavi se, bliska ti s kitice …), pa je za Riharjevo melodijo Življenja napisal hvalnico o veliki noči. Pesem so leta 1866 prinesle Slovenske večernice, vsakoletna izdaja družbe sv. Mohorja, ki je tedaj s tem doživela že štirinajsti zvezek.

V njem je torej tudi pesem Velikonočna, ki ji je Virk dostavil opombo: »Po napevu: Popotvanje bratje – Je naše življenje«!

Besedilo obsega kar enajst kitic. Uvodna med njimi pa narekuje: »Aleluja! pojmo / V največji radosti, / Premagavcu pekla / In greha slabosti! / Ker Jezus od smerti / Častitljiv je vstal, / Kateri je za te / O grešnik prestal.«

Pri Hrvatih
Riharjeva melodija se je torej s pomočjo posvetnih in cerkvenih pevcev, Slovencev in Nemcev, kar dobro usidrala med ljubitelji glasbe. Kot kaže, pa je segla tudi čez deželne meje. Leta 1874 je namreč izšla tudi v Zagrebu.

Tamkajšnje pevsko društvo nadškofijskih bogoslovcev, ki se je imenovalo Vienac, je tisti čas izdalo lično pesmarico z naslovom Bisernica in jo podnaslovilo Sbirka popievka za četiri mužka grla. V njej je objavljena vrsta znanih hrvaških popularnih pesmi in nekaj tudi slovenskih. Med njimi pa najdemo tudi skladbo Popotvanje, vendar pa je kot avtor naveden drug skladatelj - Uglasbio Vašak. Očitno gre za znanega češkega skladatelja Josipa Vaška. Kje so bogoslovci to skladbo dobili, ni znano. Vsekakor pa gre za nedvomno Riharjevo Življenje, ki pa je tokrat napisano v D-duru in prirejeno za moški zbor. Bisernica je izšla v štirih zvezkih, za vsakega izmed moških glasov posebej, ima tudi tanjšo prilogo za solistične dele nekaterih skladb.

Obstaja torej možnost, da je Čeh Vašak Riharjevo pesmico le priredil, Hrvati pa so jo brez preverjanja avtorstva uvrstili v spored.

Besedilo je ostalo izvirno Uršičevo, a je objavljena le ena kitica. Uršič sam pa tudi ni omenjen.

Presenečenj še ni konec
Slovenski zborovski pevci so imeli torej na razpolago kar nekaj priredb Riharjeve skladbe Življenje poleg tega pa tudi kar dvoje besedil, eno posvetno Uršičevo in eno nabožno, Virkovo. A zgodbe še ni konec. Leta 1877 je Uršičevo besedilo zopet vzbudilo pozornost. Zanj je namreč skladatelj Anton Nedved, po rodu Čeh, sicer pa službujoč v Ljubljani, zložil novo melodijo.

Nedved je svojo uglasbitev namenil tretjemu šolskemu berilu. Za najpomembnejše pesniške proizvode tistega časa je bilo namreč značilno, da so se prej ko slej pojavili tudi v šolskih čitankah. Tako snovalci tovrstne literature niso mogli prezreti niti Uršičevega Življenja. Našlo je prostor v tretjem berilu. Dali pa so mu nov naslov: Naše življenje je popotvanje.

Tudi v šolskih pesmaricah
Ob vsej popularnosti Uršičevega Življenja se ne smemo čuditi, da je mariborski šolnik Gabrijel Majcen, ki je v osemdesetih letih predprejšnjega stoletja pripravil zbirko pesmic za šolsko mladino v svoj izbor uvrstil tudi to skladbico.

Majcen je leta 1888 izdal dva zvezka zbirke Šolske pesmi za mladino. Leto pozneje pa je izšel še tretji. Urejeni so po stopnjah od prvega do četrtega razreda ljudske šole. In tretja Majcnova stopnja vsebuje tudi Uršičevo besedilo o popotovanju »skozi življenje«.

Pesmice v teh zbirkah se navezujejo na poezijo v šolskih berilih, zato jih je kritika sprejela z velikim zadovoljstvom. Leposlovni list Ljubljanski zvon je že ob prvem snopiču zapisal: »Knjižica jako dobro dojde vsem ljudskim šolam slovenskim, kajti ž njo v rokah bodo učenci vse pesmi, katere bero v učnih knjigah, tudi lehko prepevali.«

Prvi zvezek pa je tudi sam Majcen med šolarje pospremil s prijaznim uvodnikom: »Preljubi otročiči! Nate to-le knjižico; pesmi so v njej. Pridno se jih učite, da jih znate lepo peti. Kdor mlad se peti ne uči, za vselej petje zamudi. Pevajte pa tudi radi; lepo petje pridnih otrok ljubo je Bogu in ljudem.«

V predgovoru tretjega zvezka kjer je objavljeno Uršičevo besedilo pa pravi: »Preljubi otroci! Vsprejmite tudi Vi, ki hodite v šolo že zadnja leta, venec lepih pesmi, da jih radi pojete ter si ohranite srce nedolžno in veselo. Lepa pesem brani Vas zlih misli in dejanj ter varuje greha; lepa pesem je drugi angelj varih. Slomšek, rajni knezoškof lavantinski; ki so si toliko prizadevali za lepo narodno petje, djali so večkrat: »Lepo petje, lepo srce« … Ostanite lepi pesmi zvesti tudi Vi; varovala Vas vedno bode hudega, razveseljevala še na stare dni. Radi torej pevajte zjutraj, opoludne in zvečer, po letu in po zimi, doma in na polji; koder hodite, spremlja naj Vas lepa pesmica. Dobro se jih učite, da jih ne pozabite nikdar. Skrajšale Vam bodo delo, olajšale nadloge in preganjale skrbi. Kjer je lepa pesem, tam je zadovoljnost, kjer zadovoljnost, tam prava sreča. Stara resnica je: Kjer ljudje radi lepo pojejo, tam je dobro biti; med hudobnimi ljudmi lepih pesmi ni.«

Navedeno razmišljanje urednika Majcna velja prav za vse pesmice v njegovi zbirki, torej tudi za Riharjevo Življenje. Skladba je tu prirejena za dvoglasno petje, urednik pa stare notne osnove ni prav nič spreminjal. Ohranil je še celo izvirno tonaliteto B-dura.

Vsi trije snopiči Majcnove zbirke šolskih pesmi so se hitro priljubili, zato ni čudno, da je prireditelj in založnik že po nekaj letih z Dunaja prejel posebno priznanje.

Z ukazom, datiranim 27. maja 1892, številka 11187, je namreč visoko cesarsko-kraljevo ministrstvo za uk in bogočastje dovolilo, da se lahko uporabljajo pri pouku v ljudskih šolah.

Tretji zvezek Majcnove zbirke vsebuje besedila, ki so bila sicer objavljena v tretjem in četrtem šolskem berilu. Tisti malčki, ki pa niso imeli posluha, so se torej s poezijo Življenja lahko seznanili že pri rednem šolskem pouku tretjega razreda.

Zanimivo pa je, da je bil ravno ta tretji zvezek tako popularen, da je Majcen leta 1901 oskrbel tudi njegov ponatis. Riharjevo Življenje je tako lahko navduševalo še nove generacije občudovalcev slovenske poezije.

Življenje in življenje
Skladba, ki so jo nemški pevci v preteklih novembrskih dneh pred mnogo leti prvič predstavili širši javnosti, se je torej dobro prijela. Ostala je znana tudi po prvi svetovni vojni, predvsem med slovenskimi šolarji, potem pa iz leta v leto vedno manj. Danes je domala povsem pozabljena.

Še ena Trnuljčica torej, ki čaka svojega princa, da se je usmili in ji vdahne novo življenje. Ta »princ« pa so lahko le slovenski pevci, posamezniki in tisti, ki se združujejo v zbore.
Ljubljanski Nemci so jim že pred 176 leti jasno pokazali, kako se tem rečem streže.

Uršič - Rihar: Življenje