Po besedah umetnostne zgodovinarke Nadje Gnamuš sta umetnika v prostoru samostanske cerkve ustvarila alternativno "arhitekturno situacijo", tako da sta s stropa in sten, kot da bi risala po zraku, izobesila in prepletla transparentne bele trakove. Ti, sestavljeni v mrežo, zapolnijo in razgibajo običajno izpraznjen cerkveni prostor. Na eni strani njihova struktura sledi ritmu arhitekturnih elementov, šilastih lokov, snopastih stebrov in obokov, hkrati pa ohranja samosvojo igro oblik, je zapisala Gnamuševa.
Kostanjeviška instalacija umetnikov je celostno zasnovan ambient, ki se navdihuje pri arhitekturni in simbolni logiki prostora, hkrati pa jo z umetniškim posredovanjem sprevrača in prevaja v drugačno doživljajsko območje. Kljub nespregledljivi asociaciji na svetlobne pramene in srednjeveško simbolno pojmovanje svetlobe Eriča in Čoha ne zanima toliko mistična reinterpretacija gotskega religioznega konteksta, ampak prej profana igra oblik, ki obiskovalca z dinamično strukturo vznemirja, vabi k raziskovanju in odkrivanju pomenov, med drugim ugotavlja Gnamuševa.
Milan Erič se, ki se je rodil leta 1956 v Slovenj Gradcu, je leta 1979 diplomiral na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in tam dve leti pozneje končal tudi slikarsko specialko. Ukvarja se s slikarstvom, risanim filmom in ilustracijo. S kolegom Čohom sta doslej večkrat sodelovala, za svoja dela pa je prejel vrsto nagrad.
Leta 1956 v Celju rojeni Zvonko Čoh je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1981 diplomiral iz slikarstva in tam študij nadaljeval s slikarsko specialko. Deluje na področjih ilustracije, stripa, vizualnih komunikacij, umetniškega animiranega filma in televizijskega oglaševanja. Za svoja dela je dobil več nagrad.