Galerija C/O je ob 60. rojstnem dnevu nizozemskega fotografa in režiserja Antona Corbijna na ogled postavila retrospektivo njegovega dela. Do konca januarja je v bližini železniške postaje Zoo na ogled 600 fotografij, filmov in drugih eksponatov, ki pričajo o Corbijnovem razvoju od samouka do enega najvplivnejših fotografov našega časa.

Postavitev, ki je že bila na ogled v Haagu, je zastavljena dvodelno. Pod naslovom Hollands Deep se obiskovalec sprehodi skozi štiri desetletja Corbijnovega dela: iz najstnika, ki je v zgodnjih 70. letih oborožen z majhnim fotoaparatom obiskoval rockkoncerte, se je namreč razvil v mojstra portretne fotografije.

Posnemanje je najvišji kompliment ...
Med drugim je mogoče v tem delu razstave videti njegove avtoportrete, na katerih je oponašal svoje glasbene idole, med njimi Elvisa Presleyja, Jimija Hendrixa, Sida Viciousa, Kurta Cobaina in Johna Lennona.

Pod naslovom 1-2-3-4 pa so združeni portreti nekaterih najbolj znanih rockovskih zvezdnikov na svetu. Veliko jih je bilo izbranih iz avtorjevega osebnega arhiva in so v sklopu pričujoče razstava prvič na ogled javnosti. Med drugim je prvič mogoče videti fotografije, ki jih je Corbijn v svoji značilni monokromatični tehniki posnel s skupino Rolling Stones, ki so se mu pred objektiv postavili v nenavadnih preoblekah.

Prvi naslov za glasbene videospote
Corbijn je od sredine 70. let preeklega stoletja vzpostavil tesen odnos z nekaterimi glasbenimi skupinami, tudi z Depeche Mode. Oblikoval je več naslovnic albumov in režiral njihove videospote.

Spomnimo se samo naslednje anekdote: Ko je Kurt Cobain po neverjetnem uspehu videa za Heart-Shaped Box Corbijna prosil, naj posname tudi video za naslednji singel Nirvane, Pennyroyal Tea, je Corbijn dejal, da ne more preseči prejšnjega, zato je povabilo zavrnil. Cobain je nato dejal, da Nirvana nikoli več ne bo posnela videospota, če ga ne bo režiral Corbijn. In ga tudi ni.

Uveljavljen in hvaljen je tudi kot filmski režiser. V ta svet je stopil leta 2007, ko je posnel Control, biografski film o vodji skupine Joy Division Ianu Curtisu, ki se je spopadal s številnimi osebnimi demoni in si pri 23 letih vzel življenje. Kot pravi danes, si je moral kot samouk preprosto ustvariti lasten filmski jezik. To mu je očitno uspelo, saj so bili kritiki navdušeni nad slogovno dovršenim črno-belim filmom, The Independent ga je razglasil celo za 'najbolj kul britanski film leta 2007'.

Njegov triler Najbolj iskani človek, v katerem je zaigral pokojni Philip Seymour Hoffman, je bil premierno prikazan septembra lani (pri nas pa smo ga lahko videli na festivalu Liffe). Najnovejši Corbijnov film Life - za temo si je izbral ikono 50. let Jamesa Deana - je na precej pozitiven odziv naletel na februarskem filmskem festivalu v Berlinu.

Pet faz proučevanja slave in lika umetnika
Corbijn svoje delo uvršča v pet obdobij: "Prvo je bilo dokumentarno, od zunaj sem gledal noter. Nato je bilo obdobje portretov, ko se je odprlo veliko vrat in sem gledal od znotraj. Nato je bilo tretje obdobje, v katerem je slava postala zanimiva in sem od znotraj gledal ven." Četrto obdobje je bilo za tega "sramežljivega nizozemskega fanta" najbolj nepričakovano: postal je igralec, posnemal je veliko fotografsko umetnico Cindy Sherman: naličen se je postavil na drugo stran objektiva in se v sivem nizozemskem okolju posnel v vlogi več pokojnih glasbenikov - poziral je kot John Lennon, Jimi Hendrix, Sid Vicious, Elvis, Frank Zappa. Knjiga, ki je bila rezultat tega, je bila razkrivajoč dokument njegovih obsesij. "Najbrž sem vedno hotel biti 'nekdo', to pa sem si priznal šele v 40. letih življenja."

"Zdaj sem v petem obdobju. Delam veliko fotografij slikarjev, kot sta Lucian Freud in Richard Prince." Zakaj? "Ker sem sam neuspešen slikar. Ker si lahko popolnoma sam svoj šef. Ker ti ni treba potovati."