Zmede jim ne gre pretirano zameriti, saj je bil portret canterburyjskega nadškofa Williama Lauda že v 17. stoletju izredno občudovano in kopirano delo, kar navsezadnje potrjuje kar 40 ohranjenih kopij.

"Van Dyckov portret Lauda je bil izredno kopiran, zato so pomote glede kopij in variant mojstrove delavnice pogoste," pojasnjuje britanski umetnostni zgodovinar Bendor Grosvenor. "Žal mi je, da kvarim parado muzeja, vendar ta slika ni Van Dyck," je dejal po poročanju Independenta. Kot pravi, sliko izdaja predvsem draperija, ki je v primerjavi z izvirnikom bolj oglato in okorno oblikovana.

Van Dyck, eden najbolj iskanih portretistov svojega časa, je Lauda naslikal leta 1635, portretiranec pa jo je podaril svojemu oxfordskemu kolidžu St John. Leta 1937 je prešla v posest Muzeja Fitzwilliam v Cambridgeu, kjer jo hranijo še danes. Kot izvirnik je dokumentirana tudi na kompletnem seznamu Van Dyckovih del v katalogu iz leta 2004.

V muzejski hiši v Georgii zatrjujejo, da so se ves čas zavedali, da gre za kopijo, zavajajoč podatek pa je bila nenamerna napaka muzejskega trženjskega oddelka. Promocijsko gradivo je zdaj popravljeno in sliko označuje kot eno izmed obstoječih variant, ki so po izvirniku nastale v umetnikovi delavnici. Vendar Grosvenorja tudi to ne prepriča, saj dvomi, da gre za delo Van Dyckovega ateljeja, prej za povsem navadno kopijo.

V muzeju prepričani o Van Dyckovi bližini
Donatorja iz Atlante sta sliko podarila muzeju, potem ko so jo pred kratkim neuspelo poskušali prodati na dražbi, kjer so pričakovali, da bo prinesla med 100.000 in 150.000 dolarjev. V dražbenem katalogu je bila opredeljena kot slika, ki je nastala v Van Dyckovi delavnici ali pa jo je naslikal učenec, ki je bil mojstru blizu. Tudi muzejska kustosinja za evropsko umetnost Lynn Boland pritrjuje možnosti, da bi Van Dyck lahko bil vključen v proces njenega nastanka. "Ne moremo biti povsem gotovi, vendar takšno atribucijo podpirajo tako provenienca kot kakovost poteze in oblikovanje obraza."

Anthony Van Dyck se je rodil leta 1599 v Antwerpnu, potem ko se je proslavil kot izjemen potretist in na povabilo angleškega kralja Karla I. postal osrednji slikar tamkajšnjega dvora. S svojimi sproščenimi dvornimi portreti je odločilno vplival na razvoj britanskega portretnega slikarstva v naslednjem poldrugem stoletju.