Za obširno zbirko portretov za razstavo Umetnost vodenja: Predsednikova osebna diplomacija je nekdanji predsednik Bush ubral, tako je vsaj videti, najkrajšo bližnjico. Več umetnostnih kritikov, ki so odpotovali v Dallas, je namreč opazilo, da je vseh 30 portretov očitno nastalo po predlogi fotografij, ki jih "izpljune" že najosnovnejše iskanje med Googlovimi fotografijami. V kar nekaj primerih je Bush izbral celo prvo fotografijo med iskalnimi rezultati. Še več: čelni portret njegovega očeta, ki bi mu verjetno res lahko poziral v živo, je očitno prerisana fotografija fotografske agencije Associated Press in jo boste našli že na prvi strani Googlovih slikovnih zadetkov.

Gotovo bi imel dostop tudi do fotografij, ki jih ne poznamo
Prvi, ki je to zanimivo podrobnost opazil, je bil likovni kritik Greg Allen, ki je pripomnil, da si je umetnik predloge za večino portretov izposodil kar z Wikipedijine strani tega ali onega državnika (kot primer navaja portrete Tonyja Blaira, Angele Merkel, Johna Howarda in Vladimirja Putina). "Ima to kakršen koli globlji pomen? Če bi imel asistenta, bi pomenilo, da je njegov asistent zelo zelo len," rahlo zajedljivo pripomni Allen. "Toda sodeč po vseh njegovih izjavah, je Busheva slikarska kariera samostojen podvig. Ni si pomagal z neznanskim arhivom fotografij, ki so jih posneli profesionalci, ki so mu osem let sledili na vsakem koraku, in ki so arhivirane v njegovi orjaški knjižnici."

"Namesto tega je, tako se vsaj zdi, 'pogooglal' svetovne voditelje, s katerimi je sam spletel globoke vezi, in uporabil prvo fotografijo, ki jo je našel, na kateri portretiranec gleda naravnost v objektiv."

Tudi Bush st. naslikan po istem principu
Tak enostaven pristop k portretom, ki pri kritikih niso naleteli ravno na soglasen navdušen odziv, se zdi v nasprotju z umetnikovimi izjavami o razlogih in globlji motivaciji za celotnim projektom. V pogovoru za Dallas Morning News je Bush ml. namreč razložil, da je svojega očeta, Georgea H. W. Busha, naslikal "na ljubeč način" in kot "gesto sočutja".

Kaj je bilo torej z osebnim pogledom?
Pristop k portretiranju, ki ga je strokovna javnost zdaj izluščila z ne pretirano zapletenim detektivskim delom, zdaj na trhle temelje postavlja tudi glavni argument tistih bolj naklonjenih recenzij razstave. Washington Post je denimo takole postavil tezo, da je Putinov portret dober: "Portret Putina ne izstopa nujno zaradi svoje umetniške vrednosti (čeprav bi si sam upal trditi, da je v estetskem pogledu dobra slika). Pri njem je fascinantno to, da vidimo, kako se Bush spopade z identiteto Putina, moža, za katerega je nekoč trdil, da ga dobro pozna. 'Moža sem pogledal v oči. Zdel se mi je vreden zaupanja in neposreden,' je bila njegova slavna izjava, ko sta se moža leta 2001 prvič osebno srečala."