pripadala njenemu ustvarjanju: v pregledih prelomnega ustvarjanja konec 19. in na začetku 20. stoletja so jo omenjali kvečjemu kot Rodinovo ljubico, muzo in asistentko, včasih še kot starejšo sestro slavnega pesnika Paula Claudela. Novi muzej bo to zgodovinsko napako popravil.

V francoskem mestecu Nogent-sur-Seine so odprli muzej kiparke Camille Claudel. Z njim so v mestu, kjer je Claudelova preživela nekaj let, po več desetletjih pozabe dali veljavo umetnici, ki je živela v senci svojega ljubimca in učitelja Augusta Rodina, pozneje pa jo je življenjska usoda pripeljala v umobolnico.

Camille Claudel (1864-1943) se je rodila v kraju Fere-en-Tardenois v severni Franciji. Družina se je večkrat selila, nekaj let so živeli tudi v Nogent-sur-Seine. Oče jo je še v najstniških letih predstavil kiparju Alfredu Boucherju, ki je v njej prepoznal neizmeren talent in očetu predlagal, naj se preselijo v Pariz. Leta 1881 se je družina naselila na Montparnassu, oče pa je ostal na deželi in služil denar za preživljanje treh otrok in žene.

Usodno srečanje
Do leta 1883 se je učila kiparstva pri Boucherju, ko pa se je ta odpravil v Italijo, jo je zaupal v "varstvo" kiparju Augustu Rodinu. Ta je bil takrat že slaven kipar, ki je buril duhove ne le s svojimi deli, temveč tudi s svojim načinom dela. Namesto enega modela je v svoj atelje pripeljal več mladenk, ki so se gole sprehajale po prostoru. V takšnem okolju je tedaj dvajsetletna Camille Claudel spoznala ljubezen svojega življenja.

Sicer se ne ve, kako je kot Rodinova ljubica Camille doživljala obilico golih mladenk v njegovem ateljeju, vsekakor pa je bila to odlična priložnost zanjo, da je spoznala anatomijo golega telesa, kar je za kiparstvo kar precejšnega, če že ne kar odločilnega pomena. Mlada umetnica med svojim razmerjem z Rodinom ni bila v nič kaj zavidljivem položaju; na eni strani je bil priznan kipar, ki si je prislužil vso slavo in je kljub njunemu razmerju ohranil tudi razmerje z Rose Beuret, na drugi strani pa mati, ki se nikdar ni zares strinjala z njenim poklicem.

Sprva doma niso vedeli za njeno ljubezen do Rodina, s katerim naj bi celo zanosila in nato spontano splavila, ko pa so izvedeli za njeno dvojno življenje, se je Camille odselila od doma. Leta 1892 je končala tudi ljubezensko razmerje s kiparjem, vendar sta se srečevala še vse do leta 1898.

V svetu moških so bila mnoga vrata zanjo zaprta
V želji, da bi se uveljavila, se je po koncu zveze zakopala v delo, vendar njena prizadevanja niso obrodila sadov. Na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo kiparstvo umetnost moških, kar je pomenilo, da so ženske sicer razstavljale, vendar njihovih del niso kupovali. Vedno večji Rodinov uspeh pa je pripeljal tudi do tega, da ga je Camille Claudel obtožila kraje njenih idej.

Osamljena in strta
Umetnico, ki se je vse življenje počutila zavrženo predvsem od ljudi, ki jih je imela rada, so takšna razmišljanja končno pripeljala do psihičnega zloma. Na pobudo matere so jo leta 1913 odpeljali v umobolnico, kjer je ostala do smrti.

Vsa leta njenega bivanja v tej ustanovi je na materin izrecni ukaz ni prišel nihče obiskat, in tudi ko se je njeno stanje izboljšalo, je na materino željo ostala v bolnišnici. Na obupana Camillina pisma je smel odgovarjal le brat Paul, vendar pa se tudi on ni menil za njene prošnje, niti potem, ko je njuna mati umrla (junija leta 1929).

Po besedah kustosinje muzeja Cecile Bertran je "njena zgodba tragična, vendar je danes težko soditi o njej". Dodala je: "Strokovnjaki so preučili njeno zdravniško kartoteko in resnično je bila zelo bolna".

Moderna stavba v dialogu s pokrajino
Po poročanju spletnega portala The Guardian je gradnjo muzeja financiralo mesto. Elegantna, minimalistična stavba, ki so jo načrtovali v biroju Adelfo Scaranello Architects, kot lupina ovija umetničin nekdanji dom. Vendar po besedah arhitekta Martina Quelena niso razmišljali o tem, da bi notranjščino skušali reproducirati, kot je bila videti v umetničinem času, saj je bila pozneje večkrat preurejena. Namesto tega so uredili zelo svetle galerijske prostore z velikimi okni, skozi katera je pogled na mestece, ki ga je kiparka poznala.

V muzeju so tudi dela Boucherja, ki je svojo zbirko zapustil mestu, in nekaterih njegovih kolegov. Ideja za muzej se je sicer porodila ob razstavi umetničinih del leta 2003, ki je v mesto s 6000 prebivalci pritegnila nepričakovano velike množice, kar 40 tisoč obiskovalcev.