Mandić je bil ob ustanovitvi skupine Irwin leta 1983 tudi njen najbolj izkušen član in imel za seboj petnajst samostojnih in petintrideset skupinskih nastopov in projektov v Ljubljani, v glavnih mestih nekdanje Jugoslavije ter v Italiji, Španiji in Avstriji.
Die Welt ist Schön, serijo podob, intervencij na že izdelanih tipiziranih razglednicah, križev in pisem je izdelal v času enoletnega služenja vojaške obveznosti v Nišu. Umetnik pravi, da gre za "predstavitev problematike, ki analizira družbeno situacijo in pozicijo subjekta (avtorja razstave) do ideološkega aparata – Jugoslovanske ljudske armade. Obenem gre za premestitev subjekta: iz pozicije, v kateri navidezno obvlada situacijo, v kateri živi in jo obenem oblikuje, v pozicijo, ko se znajde oblečen v uniformo in je od tega trenutka naprej samo kolešček v mehanizmu državnega totalitarnega stroja".
Umetnika je že v času študija vznemirjalo poglabljanje v likovne probleme, ki izhajajo iz zgodovinske izkušnje sodobnega slikarstva. Poleg slikanja sta ga zanimala tudi video in grafično oblikovanje, likovnega dela pa nikoli ni izoliral od teoretičnega razmišljanja o razmerjih med umetnostjo in ideologijo ter prehajanju mej slikarskega medija. Prvi je bil, ki je v slovenskem prostoru slikarstvo grafitov prenesel iz uličnega v notranji prostor.
Na začetku osemdesetih let je pomembno zaznamoval pojav neoavantgardnih gibanj kot alternative vzpostavljenemu umetnostnemu sistemu ne le z novim pristopom k sliki - nove tehnologije in fragmentiranje likovnega jezika -, kot je bila dotlej pojmovana pri nas, marveč tudi s svojim prispevkom k razumevanju sodobne umetnosti v kontekstu medsebojnih družbenih procesov in postduchampovskih ter postprodukcijskih praks.