Razstava Za živ(al)ce v realnem času, ki se odpira drevi ob 20. uri v Galeriji Škuc, predstavlja različna dela omenjenega žanra. Dela povezujejo vsebine, ki so rezultat delovanja laboratorija za znanost in umetnost Ljudmila ter njene mreže mednarodnih sodelavcev, sorodnih institucij in rezidenčnih programov za umetnike.
Razstava ni namenjena le konzumaciji, temveč predvsem interakciji z obiskovalci. Odzivne instalacije simulirajo neposredno in živo delovanje samostojnih mehanskih enot, ki naslavljajo temeljna vprašanja zaznave, kognicije ali psihofizičnih stanj, kot je ob razstavi zapisala Ida Hiršenfelder. Dela predpostavljajo vsaj nekaj navdušenja nad tehnologijami, a ta fetišizacija omogoča in spodbuja igro med človekom, okoljem in računalniškimi vmesniki. Odzivne instalacije razkrivajo različne nivoje realnosti, ki se vzpostavljata med vmesnikom in človekovo percepcijo.
Med virtualnim in realnim prostorom in časom ni jasne ločnice. Verjamemo temu, kar vidimo in česar smo navajeni. Absurdno samoumevnost tega, kar smo vajeni, na primeru ekonomije časa prikazuje interaktivni objekt Čas je denar, ki ga je s pomočjo Ljudmile projektiralo Društvo za domače raziskave.
Zaznavo nenehno spremljajo motnje in popačenja, s čimer se v hologramskih delih poigravajo Chris Sugrue, Dominik Mahnič in Matic Potočnik. Sugrue je sprogramirala vizualizirani sistem, ki v negativnem prostoru med prsti izrisuje igrive minimalistične vzorce, ki delujejo kot živi organizmi. Mahnič in Potočnik pa obiskovalca opremita z optičnimi očali in ga potopita v virtualni vmesnik, ki omogoča risanje v obogateni realnosti.
Vsaka nova izkušnja z odzivnimi sistemi sproži niz asociacij, spominov in naučenih sistemov kategoriziranja. Umetnica Mirjana Batinić in programer Zoran Obradović v delu Fikcija in izguba uporabljata sistem sledenja gibanja po prostoru in obiskovalce potisneta v situacijo dezorientacije v prostoru, ki sproža srhljive občutke, da bi ustvarila trenje med željo po odkrivanju novega in strahom pred neznanim.