Za ogled risb manjšega formata, ki bodo do 21. marca prekrivale razstavno steno Kamere, si mora gledalec vzeti čas, bežen prelet ne zadostuje. Figure, ki prehajajo nekje med človeškim in fantastičnim svetom, nekatere komične, spet druge srhljivo grozeče, zahtevajo od nas odziv, dialog, morda kdo v njih prepozna tudi košček sebe in nadaljuje risbo po svoje. Da bi tak dialog med umetnico in gledalci stekel, je pripravljena tudi t. i. slikanica flipbook, ki jo je mogoče dopolniti, popraviti, predvsem pa zaključiti.
Razstava Skodelica toplega mleka je torej zamišljena interaktivno, razstavljena dela so zgolj stimulans, izzivalec komentarja ali pogovora med umetnico in gledalcem. Kot sredstvo za takšno komunikacijo med seboj in drugim(i) tudi sicer v zadnjem obdobju Katja Pal uporablja risbo. "Zelo pogosto se namreč poslužujem(o) tako imenovanega tandemskega/skupnega risanja ali slikanja. Ko risbe/slike ustvarjamo "izmenično", eden začne, drugi nadaljuje, vse dokler skupaj ne sklenemo ali bolje začutimo, da je slika/risba zaključena. V bistvu je ideja pričujoče razstave tudi nastala na takšnih osnovah," nam je pojasnila umetnica.
Iskreni izrazi, ki jih izvabi risba
Avtorica risbo - kot najverjetneje vsak ustvarjalec - navadno "izkorišča" ali celo "zlorablja" kot katalizator svoje ustvarjalne misli. »Je medij ali način, kako priti v stik s svojo notranjostjo. Pri risbi/risanju je namreč (načeloma) vse dovoljeno, zavest pa je utišana do minimuma,« pojasnjuje. Meni, da je risba vedno avtorefleksija. "Tako verjamem, da je v razstavljenih delih ogromno neke prej neizražene "navlake", "balasta", ki ga tako ali drugače nosim s seboj. Ker od svojih gledalcev - potencialnih sogovornikov pričakujem iskrenost, nepristranskost, se jim tudi jaz razdajam v takšni obliki. Te figure so nastale povsem spontano; iz takšne perspektive so morda celo avtoportreti in priznam, da sem se nekaterih izrazov tudi prestrašila. ...Te oči se mi (žal) zdijo zelo obremenjene, z enim velikim zakaj," pravi Katja Pal.
Žepne slikanice kot metafora samega risarskega procesa
Sama arhitektura razstavnega prostora z veliko zastekljeno steno je v njej prebudila asociacijo nekakšnega scenarija za (animirani) film. "Istočasno so se te majhne 'flipbook' slikanice, ki so osnova nastajajočega filma, izkazale za idealen nosilec dotične zgodbe, so namreč dovolj majhne, da jih vsak posameznik lahko prenaša v žepu - istočasno ta njihova majhnost (formata) poudarja njihovo intimnost. So nekaj, kar je samo za tvoje oči, idealen kraj za izlitje osebnih čustev... dejansko odlična metafora samega risarskega procesa - kot najintimnejše umetnikove izpovedi," pravi.
Kaj gledalec doživlja ob delu?
V tem umetniškem procesu jo gledalec zanima kot predmet manipulacije. V svojem umetniškem ustvarjanju večinoma raziskuje razmerje med slikarstvom in opazovalcem, se sprašuje, kaj se zgodi med gledanjem umetnine. "Zanimiva se mi zdi relacija slika - gledalec in kako z različnimi likovnimi sredstvi manipuliramo oz. predvidimo dojemanje neke slike. Kako npr. že banalna izbira velikosti platna vpliva na naš osebni - telesni odnos do slike, predmeta, ki ga opazujemo. Vznemirja pa me tudi vprašanje, zakaj slike (samo) nemo gledamo. Navadno v mojem slikarstvu ti različni odzivi, ki jih lahko izvabim, nimajo neke izpovedne note, torej ne delujejo kot vsebina samega dela, temveč so le povod neke točno določene izkušnje, ki jo v določenem delu izpostavljam. Torej slike ne pripovedujejo neke zgodbe, temveč se obračajo na naše čute."