Osrednja atrakcija postavitve Anywhen, ki bo na ogled do aprila, je skupina napihljivih rib, ki leno lebdijo v zraku in tvorijo različne konstelacije; v interakcijo z njimi Parreno postavlja zvočnike in videozaslone ter se tako poigrava z obiskovalčevim dojemanjem prostora in časa.

"Zvočni objekti so v interakciji s spremembo luči. Ekrani so v interakciji s spremembami zvoka; vse je torej povezano med seboj," je pojasnil umetnik. "Čeprav se nekaj dogaja, ne vemo zares, kaj natančno se dogaja."

Postavitev je torej zelo spremenljiva: luči se prižigajo in ugašajo, odlomki predvajane glasbe segajo od Dvoržaka do Beatlov in posnetih zvokov vzletov letal in nalivov. Pravzaprav ni stalno niti ime - še tik pred odprtjem je bila razstava naslovljena Thereabouts in Francoz pravi, da jo bo po nekaj mesecih morda spet poimenoval tako. Tudi sicer namerava v tej polovici leta, kolikor bo gostoval v galeriji, nenehno dodajati in odvzemati posamezne segmente.

Prostor, ki umetnikom ne postavlja omejitev
Dvorana Turbine, velik prazen prostor v galeriji Tate, namenjen začasnim umetniškim projektom, je v preteklosti gostila že številna svetovno znana imena umetniškega sveta. Aj Vejvej je na tla dvorane na primer nasul sto milijonov na roko pobarvanih sončničnih semen iz porcelana, Richard Tuttle jo je oblekel v pisano blago iz Indije, Poljak Miroslaw Balka pa je skušal razstaviti najglobljo, neprodorno črnino, ki obiskovalce posrka vase kot črna luknja.

Parreno s svojo umetnostjo najraje raziskuje včasih zabrisano mejo med resničnostjo in fikcijo. Uveljavil se je tudi kot filmski režiser; njegovo delo je na primer dokumentarec Zidane: A 21st Century Portrait, v katerem je spremljal nekdanjega francoskega nogometaša. "Philippe ima redko sposobnost, da lahko poveže zgodovino sodobne umetnosti in bistvo same umetnosti," je ob novi razstavi povedal Andrea Lissoni, Tatov kurator za mednarodno umetnost.