Postavitev, nad katero je bdela kustosinja Lara Štrumej, sledi kronologiji posnetkov, nastalih na umetnikovih pomembnejših življenjskih postajah - v Pragi, Novem mestu, Parizu, Tuniziji, ZDA in med partizani. V Moderni galeriji je poleg redkih izvirnih fotografij razstavljenih okoli 180 za to priložnost narejenih povečav, ki jih je izdelal fotograf Stojan Kerbler.

Razstava, ki si jo lahko ogledate do 19. oktobra, tako zajame prvi dve desetletji Jakčevega posvečanja temu mediju, ko je bil njegov ustvarjalni razvoj na tem področju najsilovitejši in ko je tudi sicer umetniško in osebnostno dozorel. V razstavo so vključili tudi nekaj del z drugih področij njegovega ustvarjanja - risb, grafik, olj in pastelov, ki udejanjajo isto izkustveno stvarnost kot fotografije.

Moderen fotografski jezik
Medtem ko so nekateri zgodnji posnetki z motivi Novega mesta še polni reminiscenc na njegovo slikarsko dojemanje rojstnega mesta in bližnje oklice, je na tujem, v Parizu, Tuniziji in ZDA, fotografija postala sredstvo njegovega dojemanja stvarnosti. Osvoboditev spon lastnega slikarstva, prvič jasno utelešena v portretu Haralda Saeveruda v Parizu leta 1925, podanem v avantgardnem duhu, je pogojila Jakčev moderni fotografski jezik, temelječ na fragmentarnosti, trenutnosti in optično približani resničnosti.

Od tunizijskega vrveža do megalomanskosti ZDA
Do svoje polne veljave je prišel prvič v interakciji z arabsko kulturo, kjer je ulično stvarnost tunizijskih mest podal, kot bi bil tudi sam del njihovega dogajanja in nato v ZDA, kjer sta mogočnost in estetika nebotičnikov ter mostov prebudila v njem senzibilnost za rezultate človekovih tehničnih dosežkov.

Izčiščena kompozicija, premišljena svetloba
Kot je še dejala Štrumejeva, Jakčeva fotografska poetika implicira njegovo slikarsko občutljivost za svetlobo, brezhiben občutek za kompozicijo in poznavanje estetike japonske ter kitajske umetnosti. Vendar je udejanjena v modernem fotografskem jeziku, utemeljenem na njegovem dojemanju ontoloških posebnosti medija.

Odklon od ustaljenih tirov slovenske fotografije svojega časa
Jakac je s svojimi fotografijami močno odstopal od prevladujočih predstavnih in estetskih vzorcev v fotografiji tistega časa na Slovenskem. Ker svojih fotografij ni nikoli razstavil in ker so posnetki obležali v temi njegovega arhiva, prinaša odkritje njegovih zgodnjih posnetkov osupljivo spoznanje o umetnikovi ustvarjalni moči v tem mediju, ki spreminja ustaljeno predstavo o zgodovini fotografije na Slovenskem, je še dejala Štrumejeva.

Pri pripravi razstave so v Moderni galeriji sodelovali z Jakčevima dedičema Majo Turnher Miklavc in Primožem Pablom Miklavcem Turnherjem.

Slikar, grafik in akademik Božidar Jakac (1899-1989) se je rodil v Novem mestu. Po študiju v Pragi se je preselil v Ljubljano. Septembra 1943 je skupaj z ženo Tatjano Gundrum odšel v partizane, kjer je vseskozi neutrudno risal, jedkal, fotografiral in snemal filme.

Leta 1945 je bil eden od ustanoviteljev Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, nato njen prvi rektor in prvi profesor za grafiko in risanje, številnim domačim likovnim ustvarjalcem pa je odprl vrata na evropska in svetovna likovna prizorišča. Bil je tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.