Vključevanje stavb v slikane prizore sicer ni novost Antonellovega časa, vseeno pa je z renesančnimi mojstri arhitektura v slikarstvu dobila do takrat nepreseženo vlogo.
Slika omenjenega sicilijanskega umetnika Antonella da Messina (okoli 1430–1479) je trenutno eno izmed lepših del razstave, ki so jo v Narodni galeriji v Londonu posvetili prav temu spregledanemu poglavju v zgodovini umetnosti - arhitekturi v italijanskem renesančnem slikarstvu. Arhitekturnim elementom, stavbam ali včasih kar celim mestecem (pomanjševalnica ustreza njihovi velikosti, ki je bila primerljiva s figurami) sledimo od zgodnjesrednjeveškega knjižnega slikarstva naprej.

Najprej polkrožni, v gotiki pa šilasti loki so bili priljubljeni določevalci prostora, Giotto pa je s postavitvijo protagonistov v odprte "škatlaste" prostore in stavbe, ki so kazale značilnosti dejanskih arhitektur njegovega časa, že pripravil pot, ki so jo v 15. stoletju stopnjevali italijanski renesančni slikarji (to seveda ni bila edina Giottova inovacija daljnosežnega vpliva).

Razstava Gradnja slike bo v londonski Narodni galeriji do 21. septembra z izborom del, ki večinoma prihajajo iz galerijske zbirke, dopolnjuje pa jo nekaj izposojenih slik, odstirala fascinacijo italijanskih slikarjev nad arhitekturnimi formami in kako so si z njimi pomagali konstruirati prostor.
Podobno zanimanje, kakršnega je Antonello da Messina pri svojem Hieronimu namenil prostoru okoli relativno drobne figure, je bilo lastno tudi drugim renesančnim mojstrom. Ti v arhitekturi na svojih slikah niso videli več zgolj prostorskega pomagala, ampak so v njih lahko uresničili proporce idealne renesančne arhitekture, do popolnosti ujete estetike, ki je prava arhitektura zaradi svoje uporabne vrednosti mnogokrat ni dopuščala. Vitruvijeve ključne komponente prave arhitekture - lepote (venustas), stabilnosti (firmitas) in funkcionalnosti (utilitas) - je bilo na slikah mogoče povsem prikrojiti v korist prve. Kot je v razstavnem katalogu zapisala Amanda Lillie, je renesančna estetika lahko dosegla točko, ki v dejanskih arhitekturah ni bila mogoča. Tudi barvitost naslikanih stavb, portikov, arkad in drugih arhitektur je puščala večjo svobodo kot arhitektom.

Stavbe kot dejavni protagonisti
"Stavbe na slikah so pogosto po krivici obravnavane zgolj kot del ozadja, nekaj, kar je figuram podrejeno," je za Guardian povedala ena izmed kuratork razstave Amanda Lillie. "Menimo, da so bile stavbe dejavni protagonisti. Niso le kulise figur, ampak pogosto nosilke ključnih sporočil in kot take same v ključnih vlogah." Včasih je celo ravno nasprotno, da so torej figure nekakšen izgovor za čudovito arhitekturo, ki se dviguje nad ali za njimi, pojasnjuje kuratorka Caroline Campbell. Nekaj podobnega torej, kot so predstavniki severne renesanse približno pol stoletja pozneje drobne biblične ali mitološke prizore umeščali v krajino, ciljno motiviko njihovega likovnega zanimanja.
Ko umetniki merijo moči
Gotovo je razlog za takšno navduševanje nad arhitekturo povezan tudi s tem, da so bili številni renesančni slikarji hkrati arhitekti. In čeprav v času renesanse ni bilo tako strogega razlikovanja med posameznimi umetnostnimi spretnostmi, je bil to obenem čas velikih tekmovanj, ne le med posameznimi mojstri, ki so skušali dokazati svoj nenadkriljiv genij, ampak tudi med kiparji in slikarji ter slikarji in arhitekti. Če je 'spopad' prvih v dokazovanju, kdo zna prepričljiveje upodobiti človeško figuro, v slikarstvu rezultiral v priljubljeni motiviki treh gracij oziroma boginj, ki Parisa prosijo za sodbo, bi lahko slikarji arhitektom svoj primat dokazovali ravno s takšnimi upodobitvami.
Arhitektura je bila lahko tudi ključna nosilka simboličnega pomena. Večkrat upodobljene propadajoče ruševine in poškodovani antični stebri so pričevalci preteklih časov, ki se umikajo prihodu Jezusa na sliki. V londonski Narodni galeriji želijo z razstavo poudariti, kako močne aluzije so lahko takšne naslikane arhitekture in nepogrešljivi elementi ustvarjanja razpoloženja prizora.