Od konca druge svetovne vojne so lastnikom vrnili več kot 45.000 zaseženih predmetov, več kot 2.000 pa jih še vedno ni bilo vrnjenih, med njimi je tudi 296 slik, ki jih hranijo v Louvru. Glavni razlog, da ostajajo v hrambi pariškega muzeja, je, da doslej še nihče ni prijavil lastniškega zahtevka zanje.

"Ta dela ne pripadajo nam. Muzeji so bili v preteklosti ožigosani kot plenilci, toda naš cilj je, da ta dela vrnemo," je dejal Sebastien Allard, vodja oddelka za slike v Louvru. "Večina zaplenjenih umetniških del je bila med drugo svetovno vojno odvzeta judovskim družinam. Upravičenci lahko ta dela vidijo, jih razglasijo za svojo lastnino in uradno zaprosijo za njihovo vrnitev," je razložil postopek.

Razstavljena dela, v dveh razstavnih prostorih so na ogled od preteklega meseca, pripadajo različnim umetnikom iz različnih obdobij in slogov, med njimi pa je na primer tudi izjemno delo Theodora Rousseauja z naslovom La Source du Lizon, poroča Independent. Nekatera dela, ki so jih zaplenili nacisti, so bila v preteklosti že razstavljena, toda obiskovalci običajno niso vedeli, da gre za dela, ki so jih ukradli nacisti. V muzejih so tovrstna umetniška dela označena z označbo MNR (Musées Nationaux Récupération).

Oblasti si prizadevajo poiskati prave lastnike
Po Allardovih besedah so se za tovrstno razstavo ukradenih del, ki niso vpisana v muzejski inventar, odločili, da bi osvetlili njihovo preteklost in dvignili ozaveščenost o tem temnem poglavju zgodovine. Louvrova pobuda je zadnja v nizu potez francoskih oblasti v prizadevanju za iskanje naslednikov družin, ki so med drugo svetovno vojno ostale brez dragocenosti. Na ministrstvu za kulturo so med drugim vzpostavili tudi delovno skupino, ki se ukvarja z raziskovanjem zgodovine posameznih del in iskanjem lastnikov. Gre za dolgotrajno in zahtevno delo, kar potrjuje dejstvo, da so od leta 1951 tako lastnikom vrnili le okoli 50 del.

Kot pravi Allard, se težave pojavljajo tudi pri samem dokazovanju lastništva. "Ljudje, ki pridejo in trdijo, da so potomci lastnikov posameznega dela, morajo predložiti dokaze, da je delo pripadalo na primer njihovemu dedu. Poiskati morajo stare družinske fotografije, račune ali druge dokaze o lastništvu, in to lahko traja leta."

Francoske oblasti so vzpostavile katalog MNR, ki je na voljo tudi na spletu, tako da lahko morebitni lastniki dela iščejo prek spleta in jim ni treba fizično v Pariz. Celotni seznam del, zaplenjenih v času nacizma, je imenovan Rose Valland, ime pa nosi po francoski kuratorki, ki je tvegala svoje življenje, da je zapisovala podrobnosti o umetniških delih, ki so jih nacisti ukradli med vojno.

Dolge bitke za vrnitev del, dragih kot žafran
Vrnitev umetniških del, ki jih je zaplenila nacistična Nemčija, je občutljiva tema predvsem zaradi visoke vrednosti nekaterih stvaritev. Tako je leta 2006 ameriški poslovnež in zbiratelj umetnin Ronald S. Lauder odštel 135 milijonov dolarjev za Klimtov portret Adele Bloch-Bauer, katere nečakinja Maria Altmann je dotično sliko s še štirimi drugimi dobila po pravni bitki z avstrijsko vlado. Zgodbo so pred tremi leti prenesli tudi na velika platna, in sicer v filmu Ženska v zlatem, v katerem je Helen Mirren upodobila Mario Altmann.