Mušič (1904-1984) je izšel iz Plečnikove arhitekturne šole. Kot projektant se je med drugim podpisal pod ureditev predela Gorenjih ali Ljubljanskih vrat, Spominske lože in Študijske knjižnice ter Glavnega trga v Novem mestu, obnova gradu Otočec, sodeloval pa je tudi pri urejanju Dioklecijanove palače v Spletiu, palače sv. Sofije na Ohridu ter v baziliki v Poreču.

Za njegovo arhitekturno risbo je značilna širina dediščine od najpomembnejših, po vsem svetu razglašenih spomenikov do na videz skromnega anonimnega ljudskega stavbarstva.

V tokratnem Spominskem albumu arhitekturnih risb so arhitekturne risbe razvrščene v pet poglavij: S poti po Italiji (I) z mojstrskimi upodobitvami arhitekturnih motivov Benetk, Padove, Verone, Firenc in Neaplja, Trdnjave Dubrovnika (II), slovita obrambna arhitektura, ki jo komplementarno dopolnjujejo izvrstne risbe letnjikovcev in njihovih parkov, Dubrovniški dvorci (III), Arhitektura Makedonije, regionalna ljudska ustvarjalnost, ki jo je Marjan Mušič dodobra spoznal ob obnavljanju cerkve sv. Sofije na Ohridu (IV), ter izjemno zahtevni poizkusi rekonstrukcij podobe Novega mesta okrog 1600 (V).

Kot so v vabilu zapisali v Ateljeju Marka Mušiča, risbe spremljajo besedila, ki med drugim razgrinjajo arhitektovo navezanost in značilnosti izbranih motivov, pa tudi podrobnosti tehnike risanja.

Zbrane bo na odprtju razstave ob 19. uri nagovoril podžupan Janez Koželj, potem pa bo Mušičevo bogato kariero orisal Milček Komelj. Pred vojno je Mušič med drugim deloval kot projektant in konservator v Splitu (kjer je odkril t. i. naivnega kiparja Petra Smajića) in na mestnem gradbenem uradu v Mariboru, po vojni pa je v skrbi za obnovo porušenega podeželja napisal programatsko knjigo o obnovi slovenske vasi ter kot naš prvi in vse do danes najvidnejši arhitekt konservator intenzivno sodeloval pri obnovi dolenjskih gradov, še zlasti Otočca na Krki, ter med vojno poškodovanega rodnega Novega mesta.

Komelj je ob izdaji knjige Marjan Mušič: Umetnost arhitekturne risbe zapisal še, da je Mušič "izšel iz izjemne ustvarjalne generacije t. i. novomeške pomladi, ki se je duhovno izoblikovalav letih med prvo svetovno vojno, ko je v neizmernem zaupanju iskala odrešitev od življenjskih tegob v duhovnem življenju umetnosti, ter se ustvarjalno razmahnila v prvih letih po njej. Še kot gimnazijski dijak se je pridružil pol desetletja starejšemu Božidarju Jakcu, tedaj že praškemu študentu in drugim novomeškim mladim kulturnim zanesenjakom." Mušič je bil tisti, ki je uvedel pojem novomeška pomlad.

Čeprav ga je močno zanimalo slikarstvo, pa je potem svoje poslanstvo odkril v arhitekturi. Pred vojno je Mušič med drugim deloval kot projektant in konservator v Splitu (kjer je odkril t. i. naivnega kiparja Petra Smajića) in na mestnem gradbenem uradu v Mariboru, po vojni pa je v skrbi za obnovo porušenega podeželja napisal programatsko knjigo o obnovi slovenske vasi ter kot naš prvi in vse do danes najvidnejši arhitekt konservator intenzivno sodeloval pri obnovi dolenjskih gradov, še zlasti Otočca na Krki, ter med vojno poškodovanega rodnega Novega mesta, je še zapisal Komelj na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).