Likovni opus Lize Hribar sicer še ni bil deležen celostnega ovrednotenja, po osamosvojitvi je bil sicer predstavljen na nekaj razstavah (v času osamosvajanja je svoje delo kiparka predstavljala kar v lastnem ateljeju), zato pa je v jubilejnem letu njeno ustvarjanje prvič predstavljeno v javni galeriji v Ljubljani, in sicer bo do petka na ogled v Galeriji Družina. Na ogled so Marije in angeli, umetniški, dekorativni izdelki za ljubljanski Dom in izbor večjih cerkvenih jaslic - iz ljubljanskega semenišča, Trnovega in Izole – ter manjših družinskih jaslic.

Jaslice Lize Hribar, ki so dobile tudi svoje mesto na poštni znamki (Pošta Slovenije jih je za božično znamko izbrala leto dni po kiparkini smrti, leta 1997), so tudi sicer ena redkih priložnosti za ogled njenega kiparskega opusa. Omenjene prve jaslice za 'Kapelco' so bile velike cerkvene jaslice s številnimi figurami iz barvne žgane gline. Kiparka je figure individualizirala in v jaslice vključila domače kolednike ter etnološko posebnost kraja. Kroparske jaslice so vključene tudi v božični dokumentarni film Nazaj k nedolžnosti, ki si ga na 1. programu TV Slovenija lahko ogledate 24. decembra ob 20.00, ponovitvi pa na božični dan ob 10.55 in nato še 27. decembra ob 15.25 na 2. programu.

Unikatne jaslice je Hribarjeva izdelala tudi za več drugih cerkva in cerkvenih ustanov, denimo za mariborsko stolnico, župnijsko cerkev v Kisovcu, Hoče in Trnovo v Ljubljani, kapelo bogoslovnega semenišča v Ljubljani, podružnično cerkev sv. Roka v Izoli in Slovenik v Rimu. Poleg cerkvenih jaslic, ki jih je pobarvala ali samo patinirala, njej so bile, kot v razstavni knjižici piše Andrej Doblehar, najljubše takšne v barvi žgane gline, je izdelala tudi več družinskih jaslic manjših mer. Zamislila si je tip jaslic, ki celoten božični dogodek zajemajo v enem kosu, takšne jaslice pa so lahko tudi dvostranske z božičnim prizorom na eni in figurami svetih treh kraljev na drugi strani. Doblehar opozarja na zanimive osnutke jaslic, ki se kažejo v svoji nedokončanosti bolj abstrahirani in ekspresivni.
Med obema vojnama je Hribarjeva, ki je bila med drugim v ozkem krogu umetnikov, s katerimi je sodeloval arhitekt Jože Plečnik, ustvarjala dela, ki kažejo realizem in smisel za plastično oblikovanje celote, z moderno stilizacijo pa dajo slutiti pot v umetniško zrelost. To so prekinila ravno obdobja vojne, po kateri se je od plastike večjega formata preusmerila v malo plastiko in dekorativno obrt. Razlog za umik od plastičnega realizma so bile tudi posledice obsodbe na Nagodetovem procesu, ki so umetnici onemogočile nadaljnji razvoj in možnost razstavljanja.

Kakovostni umetniški izdelki, namenjeni množični uporabi
Treba je omeniti vlogo Lize Hribar pri ustanovitvi podjetja za domačo in umetno obrt Dom v Ljubljani, v katerem so izdelovali njene predmete. Izdelovala je okrasne predmete s sakralno vsebino, prepoznavna figura njenega dekorativnega opusa pa je majhen deček, bodisi puto bodisi angel. Če prepoznamo v prikupnih obrazih dečkov s polnimi valovitimi lasmi daljne baročne odmeve, pa se Hribarjeva, "v izvirnih avtorskih delih odmika od takšnih sentimentalnih lastnosti v modernejšo ekspresivnost, ki jo, doseže z bolj grobo površino kipa, v reprodukcijah njenih del pa je forma (zaradi lažje izdelave) poenostavljena in zato ekspresivno zabrisana." S tem je prispevala kakovosten umetniški dekorativni izdelek za množično uporabo.

Nasploh je za njeno delo značilna omenjena dvojnost med natančneje izdelano površino in poenostavljeno obliko, kar je razvidno na njenih kipih Marij, angelov in Jezusov, motivih, h katerim se je najraje vračala. V svoje serije kipov in stenskih reliefov, ki jih je izdelala za različne kapele, nagrobnike ali hišni okras, je Liza Hribar ujela svojevrsten preplet miline in trpkosti, odmev svojih različnih izkušenj, ki so zaznamovale njeno življenje.