Žarka Bašeskega zanima človek, ki ga s hiperrealistično upodobitvijo spreminja v simbol njegovega bivanja, njegovih strahov in stisk. Foto: Arhiv KIBLA
Žarka Bašeskega zanima človek, ki ga s hiperrealistično upodobitvijo spreminja v simbol njegovega bivanja, njegovih strahov in stisk. Foto: Arhiv KIBLA
Žarko Bašeski
Kipar črpa iz različnih virov, iz zgodovine in mitologije, ki ju navezuje na sodobno družbo. Foto: Arhiv KIBLA
Žarko Bašeski
Razstava del Žarka Bašeskega bo v Mariboru na ogled do konca maja. Foto: Arhiv KIBLA
Žarko Bašeski
Žarko Bašeski je kipar in profesor na Fakulteti za likovno umetnost v Skopju. Foto: Arhiv KIBLA

V letih, ko mineva skoraj 50 let od pojava hiperrealističnega slikarstva in kiparstva, so v Mariboru odprli prvo razstavo tovrstne skulpture pri nas. Ker v slovenskem umetniškem prostoru ta nikoli ni zares zaživela, pripada čast prve postavitve makedonskemu umetniku Žarku Bašeskemu, po čigar kipih povprašujejo po galerijah na vseh koncih sveta. Pod naslovom Aktiviranje receptorjev bodo njegova dela v prostorih KIBLA PORTALA na ogled do 31. maja.

Hiperrealistična skulptura nagovarja z združitvijo dveh v izhodišču nezdružljivih vidikov – iluzijo oprijemljive realnosti z vsemi podrobnostmi, ki jih pričakujemo od resničnega objekta, ki pa z neke vrste nadrealističnim momentom odstopa od asociativno povezljivih podob. Bašeskovi monumentalni protagonisti prihajajo iz treh svetov – iz tradicionalnega mitološko-bibličnega konteksta, iz družbenega obrobja, tretjega pa predstavlja umetnik sam. Figure so novodobni odmev simbolov moči nekdanjih civilizacij, ki so se skozi stoletja preoblikovali v male ljudi, ki pa želijo same sebe preseči. "To so različni psihološki momenti, ne le psihološki, ampak tudi sociopsihološki momenti strahu glede preživetja, pomanjkanja zraka, življenjskega prostora," je za Televizijo Slovenija povedal kipar.

Največ dva kipa na leto
Verjetno je eden od razlogov, da se umetniki hiperrealistični skulpturi ne posvečajo toliko, tudi dolgotrajnost ustvarjalnega postopka. Bašeski jih po živih modelih oblikuje najprej v klasični glini, nato pa kipe obdela s poliestrskimi smolami in silikoni, plastičnost in realistično dimenzijo pa dodatno poudari z uporabo pravih las in oblačil. Zaradi izjemno zamudnega procesa lahko na leto naredi enega, največ dva kipa.

Bašeski se je sprva posvečal abstraktni skulpturi in instalaciji, ki sta postopoma dobivali vse bolj figuralno formo. Sledil je odločnejši prehod v realistično upodabljanje, k figuram z individualnim obrazom in značajem. Protagonisti so razširjali domeno realnega in prehajali v območje realističnega. Vzporedno je kipar zamenjal tudi material in namesto lesa, kamna in kovice izbral poliester.

Na vseh koncih sveta
Likovna javnost je nanj postala pozorna predvsem ob umetnikovem prehodu k hiperrealistični figuri. Leta 2011 je zastopal Makedonijo na beneškem bienalu. Pri nas se je prvič predstavil leta 2016 v sklopu skupinske MIG 21 – mednarodno interdisciplinarno gibanje, v zadnjih letih pa razstavlja v razstaviščih v Mehiki, New Yorku, Parizu, Bilbau, Pragi, Rigi, Berlinu, Nürnbergu, na Malti in v Italiji.

Žarko Bašeski se je rodil leta 1957 v Prilepu. Njegove monumentalne bronaste skulpture je mogoče videti na številnih javnih prostorih po Makedoniji. Med najbolj znanimi so kip Aleksandra Velikega v Prilepu ter skulpturi konjenikov, makedonskih narodnih herojev Goceja Delčeva in Dameja Grueva v središču prestolnice Skopje. Je član Društva likovnih umetnikov Makedonije (DLUM) in profesor na Fakulteti za likovno umetnost v Skopju. Za svoje delo je prejel več nagrad, njegova dela pa so del več zasebnih zbirk v Makedoniji in drugje po svetu.