Razstavljeni objekt upodablja kristalne ledene ploskve in pokrajine, nad katerimi bedi gledalec. Kot je zapisal kurator Michele Drascek, je miniaturna pokrajina, zaščitena s steklom, nekakšen minljiv mikrosistem, ki lahko obstaja zgolj v posebnih temperaturnih razmerah. Te zagotavlja tehnologija hladilnih naprav; ko ta preneha delovati, se objekt stopi in izgine.
Konfrontacija človeka z mogočno in negostoljubno naravo
Urša Vidic z ustvarjeno ledeno pokrajino, katere razkošni sij beline poudari z lučjo in vizijo realnosti te okrepi z zvokom, izraža občutke izolacije in dramatičnosti, ki so še močnejši ob človeškem stiku z grobo in nenaseljivo naravo. Pri projektu se navdihuje z delom umetnika nemške romantike C. D. Friedericha, ki je v svojih slikah močno izraženo sublimno melanholijo združeval z občutkom samote.
Na temelju teh občutij se umetnica osredotoča na odnos in primerjavo med človekom in naravo, še posebej z ledenimi pokrajinami negostoljubne Antarktike, pri čemer se izrisujejo občutja separacije, nekomunikacije in izolacije, piše Drascek.
Opazovanje z varne razdalje
Preobrat v projektu Crystal Sea povzroči kontemplacija, za katero Hugh of St. Victor meni, da ni specifično omejena z mistično izkušnjo, temveč lahko vznikne tudi v stvarnem svetu. Tako kot gledalec C.D. Friedrichovih slik 19. stoletja, tudi Urša Vidic opazuje grozno lepoto ledenih pokrajin iz varne razdalje: skozi podobe in literaturo, ne pa neposredno na terenu.

Urša Vidic je ena najvidnejših predstavnic mlajše generacije ustvarjalk, magistra umetnosti, ki uporablja interdisciplinarne pristope, širši javnosti pa se je predstavila tudi s prostorskimi instalacijami, ki jih ustvarja skupaj z Meto Grgurević. Pri razvoju instalacije Crystal Sea je Urša Vidic sodelovala s kiparjem Mirom Rismondom, svetlobnim oblikovalcem Borutom Cajnkom, zvočno opremo je pripravil Luka Uršič – Kalu. Razstava je nastala v produkciji Urše Vidic in koprodukciji Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk ter Ljubljanskega gradu.