Laibach so v Zagrebu prvič nastopili aprila 1982, že na naslednjem koncertu decembra istega leta pa se je zgodil incident. Člani skupine, oblečeni v vojaške uniforme jugoslovanske armade, so za scenski rekvizit uporabili dimne bombe, pretihotapljene iz vojske. Ena se je aktivirala prezgodaj in poškodovala asistentko skupine, zaradi česar je bila potrebna urgentna zdravniška pomoč, z njo pa je prišla tudi vojna policija. Skupina je koncert končala v precejšnjem kaosu, povzemajo v GalerijaGallery, kjer se danes ob 19.30 odpira razstava Kontinuiteta čiste forme. Na ogled bo en mesec.

Spremstvo čisto do vlaka (nazaj proti domu)
Ob naslednjem zagrebškem nastopu marca 1983 so pripravili razstavo Laibacha v tedanji galeriji PM (Prošireni mediji) z naslovom Ausstellung Laibach Kunst - režimska transavantgarda, ki pa je bila kljub zanimanju "alternativnega občinstva" zaradi političnega pritiska predčasno zaprta, policija pa je člane zasedbe pospremila na železniško postajo na vlak za Ljubljano.

"Gonja" in popolna prepoved
V Zagreb so se Laibach vrnili aprila 1983 v program glasbenega bienala skupaj s še dvema zasedbama, ki so bile dogovorjene za nastop med polnočjo in peto uro zjutraj, vendar so koncert ustavili redarji, policisti in vojska. Po tem dogodku se je "začela gonja proti Laibachu", kmalu zatem pa tudi prepoved, ki je trajala do leta 1987, pojasnjuje galerija. Kljub temu je skupina v Zagrebu nastopala polilegalno. Prvi koncert z naslovom Kontinuiteta čiste forme je odigrala aprila 1985 v času glasbenega bienala.

Ljubljanska razstava predstavlja rekonstrukcijo in tudi interpretacijo teh dogodkov. Postavitev, naslovljena Ausstellung Laibach kunst: Kontinuiteta čiste forme se osredotoča predvsem na omenjeno razstavo, ki so jo po treh dneh zaprli.

Razstavljeno je tudi inkriminirano tihožitje Natura Morta, ki je bilo na zagrebški razstavi glavni predmet spora, slika pa je bila tudi močno poškodovana. "Na pričujoči razstavi je delo rekonstruirano, dekonstruirano in čisto kot solza. Čista forma se z uporabo starih in novih razstavljenih del nadaljuje kot rekontekstualizacija retroavantgardne provokacije osemdesetih, kot razkrinkanje družbene nevroze, umeščene v drug čas in prostor, razstava pa se paralelno dotika tudi popularnega koncepta zgodovinjenja v sodobni umetnosti, ki že postaja novi žanrski jezik sam po sebi," so zapisali v galeriji.

Pri razstavi sicer, kot so prepričani njeni snovalci, ne gre zgolj za retrospektivo oziroma za ponovno uprizoritev neke zgodovinske razstave, ampak za dogodek, ki je v dialogu s tukaj in zdaj.