Na razstavi, ki jo bodo 13. junija odprli v francoski prestolnici, kjer bo v Muzeju Orsay odprta do 24. septembra, bo na ogled več kot 50 Cézannovih portretov iz številnih svetovnih zbirk. Postavitev, ki je skupen projekt Muzeja Orsay, londonske Narodne galerije portretov in washingtonske Narodne umetnostne galerije, se bo po Parizu najprej selila v London (od 26. oktobra 2017 do 11. februarja 2018) in zatem v Washington (od 25. marca do 1. julija 2018).

Vpogled v najbolj krhko plat Cézannove umetnosti
Direktor londonske galerije Nicholas Cullinan pravi, da Cézannovi portreti doslej niso bili deležni pozornosti, ki si jo zaslužijo, zato so navdušeni nad tem, da jim je za razstavo uspelo zbrati toliko del, ki odražajo najbolj osebno in hkrati humano plat njegove umetnosti.

Med portreti Paula Cézanna bodo med drugim na ogled Deček v rdečem telovniku, Gospa Cézanne na rumenem stolu ter Stric Dominique. Nabor del predstavlja zgolj četrtino vseh portretov, ki jih je francoski umetnik ustvaril v svoji karieri. Med drugim je sebe upodobil na 26 slikah, svojo ženo Hortense Fiquet pa na 29 platnih.

Kot obljubljajo v londonski Narodni galeriji portretov, bo razstava raziskovala likovne in vsebinske karakteristike Cézannove portretistke. Dotaknila se bo denimo komplementarnih portretov in pa slikarjevega nenehnega vračanja k istemu subjektu.

Paul Cézanne - "oče nas vseh"
Paul Cézanne (1839-1906) je bil sin bogatega Provansalca, zaradi česar se mu, v nasprotju z marsikaterim drugim slikarskim sodobnikom, nikoli ni bilo treba beliti glave z eksistenčnimi vprašanji. Sprva je sicer slikal v impresionistični maniri, pozneje pa se je od zapovedi starejših kolegov umaknil v povsem samosvojo smer. Če so impresionisti z barvnimi lisami skušali predstaviti migetajočo subjektivno iluzijo snovnega sveta, je Cézanna zanimalo ohranjanje trdne podobe predmetov. Podobno kot impresionisti je želel slikati to, kar vidi, vendar je bila njegova resničnost globlja. Tudi pri njegovih portretih ne gre za ovekovečenje podobnosti portretiranca, temveč medsebojnega razmerja oblik in vzorca, ki tvori subjekt. V svojih slikah utrjuje lastno predstavo in percepcijo podobe pred njim.

Pripravlja se doba nove umetnosti
Njegova pomembnejša dela so Obešenčeva hiša v Anversu, Modra vaza, Avtoportret, Kopalci, Žena z vrčem za kavo in Kvartopirci. Predvsem v svojih zadnjih letih je ustvaril nekaj povsem radikalnih platen. Po slikarjevi smrti leta 1906 so njegovo delo predstavili na več razstavah, ki so jih videli vodilni predstavniki prebujajočih se avantgardnih smeri prvih desetletij 20. stoletja. Henri Matisse in Pablo Picasso ga nista zaman razglasila za "očeta nas vseh". Da se likovni umetnosti obetajo prevratna leta, se je dobro zavedal tudi sam. Enemu od svojih mladih občudovalcev je v prvih letih 20. stoletja preroško zapisal: "Pripravlja se doba nove umetnosti …"