V zagrebškem muzeju Mimara bo še do konca marca na ogled razstava Papirnate sanje - Giorgio de Chirico & izdaje FMR, na kateri je predstavljeno slikarjevo delo za gledališče. De Chirico je namreč - skupaj s Carlom Carrajem in Giorgiem Morandijem - utemeljil t. i. metafizično slikarstvo.

Giorgio de Chirico (1888-1978) se je rodil v Volosu v Grčiji. V letih 1906-1909 je študiral na likovni akademiji v Münchnu, nato se je nekaj let mudil v Milanu in v Parizu. Slikal je prazne prostore s hladno arhitekturo in samotnimi postavami, s pomočjo ostrega kontrasta med svetlobo in temo je ustvarjal skrivnostno, irealno vzdušje.

Nietzschejanska filozofija
Pod vplivom Arnolda Böcklina in Maxa Klingerja ter filozofije Friedricha Nietzscheja je v tem času s svojimi deli zaokrožil t. i. metafizično obdobje. V 20. letih preteklega stoletja je začel ustvarjati magično-realistične podobe, po drugi svetovni vojni pa je v njegovem slikarstvu najti spet bolj klasične elemente. Vplival je na nadrealiste, pripadnike t. i. nove stvarnosti in tudi na ustvarjalce magičnega realizma.

Vaja iz sodelovanja
Kot je ob razstavi zapisal umetnostni zgodovinar Tonko Maroević, srečanje z umetnikovimi gledališkimi skicami za predstavo Jorijeva hči morda pomeni manj kot srečanje z njegovimi slikami. Dimenzije in tehnika so skromnejše, umetnik se je moral prilagajati standardom, pa tudi njegova domišljija se je morala ukloniti zahtevam dramskega besedila Gabrieleja D'Annunzija.

Vendar pa ima sodelovanje med de Chiricom, D'Annunzijem in dramaturgom Pirandellom leta 1934 v Rimu nedvomno zgodovinski pomen, saj predstavlja svojevrstno spravo med sicer popolnoma različnimi poetikami in estetskimi usmeritvami. V četrtem desetletju 20. stoletja so bile v Italiji močno prisotne težnje k vrnitvi k redu in narodni integraciji, zato je bila tedaj mogoča simbioza med folkloro in avantgardno teatralnostjo, verizmom in metafizičnim begom iz resničnosti.

De Chiricov delež v predstavi Jorijeva hči po Maroevićevem prepričanju ni bil zanemarljiv, nasprotno, bil je zelo pomemben in za dojemanje celote več kot konstruktiven. Kljub vsem omejitvam, ki mu jih je postavljala naloga sama, je slikarju uspelo podati svoje videnje in v najbolj značilnih detajlih vtisniti svoj osebni pečat.

Poigravanje s perspektivo
Tako je denimo v notranjost kmečke hiše postavil nenavadno oblikovano klop, okno odprl na pokrajino, enako njegovim italijanskim trgom, kmečko dvorišče iz tretjega dejanja pa perspektivno zožil, kot je to počel v svojih prostorskih projekcijah.