Delo španskega mojstra Pabla Picassa so imeli v pariškem razstavišču Grand Palais priložnost spoznavati na veliki retrospektivi leta 2009 (tedaj so našteli 780.000 obiskovalcev), letos pa so odprli še razstavo Braquovih del. Mineva namreč 50 let od smrti slikarja, grafika in kiparja, ki skupaj s Picassom velja za utemeljitelja kubizma.
Od fovistične faze do poznih let
Razstava, ki bo na ogled do 6. januarja prihodnje leto, združuje približno 220 umetnikovih del, ki prihajajo iz zbirk z vseh koncev sveta. Postavitev so odprli skoraj 40 let zatem, ko so opus Georgesa Braqua predstavljali v Oranžeriji. Razstavljena dela predstavljajo vsa področja Braquovega ustvarjanja - slikarstvo, grafiko in kiparstvo. Postavitev najprej osvetljuje umetnikovo fovistično fazo, h kateri se je po predhodnih impresionističnih delih obrnil, ko si je leta 1905 ogledal razstavo predstavnikov te umetniške smeri.

Razstavljena so tudi dela, ki so nastala pod navdihom srečanja s slikami Paula Cezanna in kažejo novo zanimanje za geometričnost form. Vse bolj je raziskoval svetlobo in perspektivo ter strukture svojih del zreduciral na razdrobljene geometrične forme, zaradi katerih končna podoba niha med ploskovitostjo in plastičnostjo.
Utemeljitelja kubizma
Pariška postavitev daje prednost umetnikovi kubistični fazi. Prva dela prelomne umetniške smeri so začela nastajati takoj po srečanju s Picassom, nastajala so monokromatska platna kompleksnih geometričnih vzorcev brušenih form (analitični kubizem), na začetku leta 1909 pa je skupna likovna vizija umetnika še bolj povezala in tesno sta drug ob drugem ustvarjala v Céretu. Tedaj so nastala dela, ki so si tako podobna, da umetnostnim zgodovinarjem pogosto povzročajo mnogo težav pri atribuciji. Leta 1912 sta umetnika začela eksperimentirati s kolažem, Braque je šel še korak dlje in predstavil tehniko t. i. papier collé, ki jo je prvič uporabil v delu Posoda za sadje in kozarec.
V slikarstvu skoraj identična, značajsko kot noč in dan
Zanimivo pa je, da si umetnika značajsko ne bi mogla biti bolj različna. Španec je bil družaben in zgovoren, Francoz pa zadržan in je govoril le o umetnosti. Tesne likovne vezi je prekinil začetek prve svetovne vojne, ko se je Braque priključil francoski vojski. Leta 1915 je v vojni utrpel močne poškodbe glave in dolgo okreval. Ko se je proti koncu leta 1916 vendarle vrnil k slikanju, je bil njegov slog nekoliko drugačen. Opustil je strogo abstrakcijo kubizma in se vrnil k sijočim barvam, spet ga je zanimala snovnost površine in človeška figura.

A v nasprotju s Picassom, ki je slogovno nenehno eksperimentiral, je Braque ohranil svoje zanimanje za strukturo in kubističnega sloga ni nikoli zares opustil. Ustvarjal je do konca in za seboj pustil zajeten opus. "Umetnost je namenjena vznemirjenju, znanost pomirja," je nekoč dejal umetnik, ki so ga cenili kot starosto pariške šole in moderne umetnosti. Umrl je 31. avgusta leta 1963 v Parizu.