Kaj torej pomeni usposobiti se in osamosvojiti, samostojno zaživeti in se preživljati? Ter biti samostojen, biti samosvoj. Biti tržen. Biti umetnik? Vendar pa je tukaj tudi zavest o množici konfliktnih informacij, nasprotujočih si institucionalnih in neinstitucionalnih paradigm umetnosti ter njenega posredovanja. Od tukaj torej cinično vprašanje: zakaj mladi umetniki nimajo odgovora na današnjo stvarnost?

Še eno plodno sodelovanje ALUO in Galerije Škuc
Izbor je rezultat sodelovanja med ALUO in Galerijo Škuc, zasnoval pa ga je Vladimir Vidmar, ki je od letos novi umetniški vodja galerije. Tokratna razstava je le najnovejša v vrsti več razstav in projektov sodelovanja med tema institucijama v zadnjih petih letih.

Tokrat se s svojimi deli predstavljajo Simon Hudolin (SBD), Milan Ketiš, Voranc Kumar, Ana Legčević, Timotej Prosen in Anže Sever. Vsak od njih uporablja drug medij umetnosti ...

Čas kot osnovna valuta
Kot piše Vidmar v spremnem besedilu, vstop v ateljeje ALUO sicer vedno znova prinaša izkušnjo srečanja z voljo po eksperimentu, refleksiji in preseganju meja. Vendar pa gre za zaščiteno okolje, svojevrsten laboratorij prostih asociacij, ki se počasi kristalizirajo in iščejo svojo artikulacijo. To je okolje vsakdanjih ritualov, ki je sicer oddaljeno od sistema, nikakor pa distancirano od gorečih družbenih vprašanj.

Prisluhniti problemom, ki jih opredeljujejo določene umetniške prakse
Ne gre spregledati, da je v tem okolju čas tista osnovna valuta, okoli katere se gibljejo in ustanavljajo medčloveški odnosi: čas, ki ga profesorji namenjajo komunikaciji s študenti, čas, ki ga študenti preživljajo v izmenjavi mnenj in prijateljevanju, predvsem pa čas, ki je pred njimi in ki ga je treba opredeliti, iz njega nekaj narediti.

Zato se čas v dela predstavljenih umetnikov vriva na zelo različne načine. Vendar kot pravi Vidmar: ”Veliko časa je še pred mlajšo generacijo naših umetnikov, študentov ljubljanske Akademije. Časa, ki ga morajo živeti, misliti in opredeliti. Pa vendar je pravi čas za počasen izstop iz zavetišča izobraževalne ustanove in vstop v široko polje prihodnjega dela.”