Malo je ostalo še delujočih in ustvarjajočih slovenskih fotografov, ki vztrajajo pri snovanju na "star način", da fotografirajo na film, iz negativa sliko pretvorijo v pozitiv in tako od začetka do konca nadzorujejo rojevanje svojih fotografskih stvaritev. Seveda je v tem, od digitalne fotografije absolutno zahtevnejšem in predvsem bolj pretehtanem postopku, najti posebno draž in seveda tudi drugačno izpovednost.

To velja posebej še za tiste, ki vztrajajo pri črno-beli sliki, eventualno tonirani. Boris Gaberščik je znotraj svojega ustvarjalnega sveta obdržal dve stalnici, prva je v tehnologiji analogne črno-bele slike, druga je povezana z vsebino. Če izhajamo iz klasične slikarske terminologije, je večina njegovih podob posvečena tihožitju, izjemno redke so pokrajine in še te v povezavi z neko intimnejšo – v predmet usmerjeno motiviko. Pri njegovih fotografskih podobah imamo nenehno občutek, da jih tvori pretehtana statična kompozicija, ki pa ni stroga, se poigrava s pojmi relativnosti v prostoru.

Gabrščik je mojster občudovanja preprostih predmetov, zavrženih, najdenih na odpadu, odsluženih, brez vrednosti, če grem v tem nizu do konca. Tem predmetom z docela avtorsko postavitvijo, ki nastaja pri njem (kot je sam povedal na svojih izjemno zanimivih in v vsakem pogledu poučnih vodstvih po razstavi) dalj časa, poišče novo, po eni strani nadrealistično, predvsem pa sublimno vlogo. Lahko govorimo celo o monumentalizaciji skromnih stvari, seveda s pomočjo svetlobe, postavitve v največkrat neopredeljeni prostor in z iskanjem "pravega pogleda" (zornega kota) nanje.
Avtor pravi, da predmete utaplja v svetlobo. Kot je bilo razumeti na zadnjem vodenju po razstavi, je njegovo najnovejše ustvarjanje nekakšen poklon alkimistom in njihovim iskanjem dragocenih kovin, ki naj bi jih razvili z zapletenimi postopki iz manj vrednih kemijskih prvin. Že ta trditev, povezana z izkušnjami alkimizma pred nekaj stoletji, odzvanja v fotografovem iskanju kot ustvarjalni credo: torej iz nečesa "nevrednega" ustvariti nekaj dragocenega, nekaj vzvišenega, nekaj, kar obogati dušo z umetniškimi in estetskimi vrednotami (tudi užitki).

Seveda nas Gaberščik na svojih fotografijah fascinira s svojimi refleksijami na mojstrovine velikanov evropske umetnosti od renesanse, baroka pa do modernizma, kar njegovim umetninam še dodaja dolgo vrsto vrednot. Konec koncev tudi zato, ker tako poudarjeno razmišlja o temeljnih vprašanjih našega življenja in našem nenehnem soočanju z vprašanjem smrti. Tako njegova tihožitja nosijo s seboj del tega, kar v ikonografiji poznamo s pojmom "vanitas", torej motivnim izhodiščem, ki so ga slikarji iz omenjene preteklosti zaznamovali z znanimi simboli. In ravno simbolika je spet ena temeljnih razpoznavnih vrednot Gaberščikovih fotografskih podob. Tu se vidi, kako globoko zajema avtor in kako nas bogati s svojo neizmerljivo izpovedjo.