V Mali galeriji Cankarjevega doma bodo drevi ob 20.00 odprli fotografsko razstavo Danila Jejčiča Prezrte reči. Na ogled bo 23 barvnih fotografij slikarja, grafika in fotografa, ki velja za najpomembnejšega slovenskega predstavnika geometrijske abstrakcije. S tokratnim ciklom gledalca spodbuja k razmisleku o okoljski problematiki in moralnih vrednotah.

Prezrta estetska vrednost "neuglednih" reči
Jejčič se je na svoji dolgoletni umetniški poti, tesno povezani z Ljubljanskim grafičnim bienalom, izražal v različnih likovnih zvrsteh. Njegovi grafični cikli kažejo, da je skoraj tri desetletja sistematično proučeval likovne lastnosti osnovnih geometrijskih form, njihove oblikovne variacije in interakcije, s katerimi je ustvarjal izvirne iluzorne globinske učinke na dvodimenzionalni površini. Po letu 2000 pa je strogo matematično zasnovane geometrijske kompozicije omehčal s fotografijo, s katero se intenzivneje ukvarja od konca 90. let.

V tokratnem ciklu, pomenljivo poimenovanem Prezrte reči (2010-15), ki poleg fotografskih posnetkov vključuje predvsem klasične in digitalne fotomontaže, ima fotografija vedno pomembnejšo vlogo. Med umetnikovimi posnetki prevladujejo podobe neuglednih odpadnih materialov in propadajočih ostankov sodobne civilizacije, kot so izpraznjena bivališča, ki jih poznamo iz njegovih prejšnjih fotografskih ciklov.

Kot se zdi, Jejčič išče v odsluženih predmetih potrošniške družbe njihovo prezrto estetsko vrednost, ki jo odkriva tako v barvnih in tonskih kontrastih odpadne pločevine, plastike ali razpadajočih zidov kot tudi v njihovi večplastni strukturi in dinamičnih površinah. V drugi, vsebinsko protislovni sklop posnetkov pa sodijo podobe narave, vodnih površin, kamnin in drugih naravnih materialov, ki so pravzaprav novost v njegovem opusu in ga pritegnejo zaradi teksture ali nenavadnih oblik, je ob razstavi zapisala umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca.

Dolga ustvarjalna pot
Jejčič, rojen leta 1933 v Ajdovščini, je leta 1971 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici. Najprej je služboval kot likovni pedagog, od 1973 do 1996 pa je vodil Pilonovo galerijo v Ajdovščini, med drugim je bil eden izmed pobudnikov oblikovanja Zbirke del Pilonovih prijateljev.

Razstavljati je začel v 60. letih preteklega stoletja na skupinskih grafičnih razstavah, samostojno pa se je skupaj z Nedeljkom Pećancem prvič predstavil leta 1972 v Kranju in Kopru. Med številnimi samostojnimi predstavitvami velja izpostaviti razstave v Rimu (1989), Trstu (1984), Benetkah (2003) ter razstavi v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru - leta 1994 z Dragom Hrvackim in retrospektivno razstavo leta 2012. V 70. letih je sodeloval z umetniško skupino 2XGO in na številnih mednarodnih razstavah.