Vladimir Makuc je svojo umetniško pot začel sredi petdesetih let 20. stoletja med Mrtvaškim plesom in drugimi podobami hrastoveljske cerkve. Kot mlad umetnik je dobil delo kopista srednjeveških fresk, kjer sta ga nagovorili tako silovitost petsto let starih poslikav kot kraške pokrajine in poletnega utripa življenja zunaj cerkvenih zidov. Znamenita Kraševka, ki se umirjeno premika skozi brezčasno pokrajino z dračjem na glavi, kamnito zidovje in druge podobe so se prikradle v njegove skulpture, platna ali na grafike. Ves čas je ostajal zavezan enaki motiviki, le mediji, v katere jo je vpenjali, so se spreminjali.

Po néba svítlih pótih razkropljena
V Stanovski dvorani in Palaciju bodo do 28. avgusta na ogled avtorjeve grafike, slike na lesu in platnu, risbe, akvareli, tapiserije, keramika, skulpture in vitraži. Razstavo, ki nosi naslov Po néba svítlih pótih razkropljena, Vladimir Makuc - 60 let ustvarjanja, bo drevi odprl minister za kulturo Tone Peršak. Zbrane bo nagovoril Ciril Zlobec, o umetniku in njegovem delu pa bo spregovoril tudi kustos razstave Miklavž Komelj. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Prešernovih nagrajencev iz Kranja, Goriškim muzejem in umetnikovo družino.

Vladimir Makuc, ki je pretekli konec tedna umrl v starosti 91 let, sodi med klasike slovenske likovne umetnosti druge polovice 20. stoletja. Rodil se je leta 1925 v Solkanu pri Gorici. Po šolanju na goriškem učiteljišču je odšel v partizane, po vojni pa je končal Šolo za umetno obrt, doštudiral na ljubljanski likovni akademiji ter po diplomi opravil še specialko za restavratorstvo. Izpopolnjeval se je tudi v Parizu. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju, pozneje pa tudi slikarstvu in snovanju tridimenzionalnih objektov.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 1979 Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa nagrado Riharda Jakopiča. Lani je za življenjsko delo prejel Župančičevo nagrado in srebrni red za zasluge.