Kmalu po tem, ko je bil umetnik leta 1968 ustreljen (neuspešno je skušala atentat nanj narediti radikalna feministka Valerie Solanas, ki pa ga je vseeno hudo ranila), je iz obtoka umaknil vse svoje zgodnje umetniške filme. Ko je leta 1987 umrl, jih je nekaj v javnost vrnila filmska knjižnica Muzeja moderne umetnosti v New Yorku.

Zdaj pa bosta Muzej moderne umetnosti in Muzej Andyja Warhola združila moči s studiem MPC, ki bo celotni Warholov filmski opus digitaliziral. Kader za kadrom bo treba digitalno skenirati kar tisoč kolutov 16-milimetrskega filma. Vsak kader bodo shranili kot sličico z visoko ločljivostjo (približno dvakrat višjo od povprečne HD-televizije).

Ogromen zalogaj
Projekt, v okviru katerega bo treba "predihati" skozi več kot 300 kilometrov filma, bo trajal več let, saj je s 16-milimetrskim filmom treba ravnati še posebej previdno. Nekateri filmi morajo pred skeniranjem še skozi restavratorski postopek.

Po krivici zapostavljena veja Warholove umetnosti
Eden od kuratorjev projekta in namestnik direktorja Warholovega muzeja Patrick Moore je prepričan, da bo imel podvig ključen pomen za razumevanje Warholovega razvoja v mediju filmske umetnosti. "Predstavljajte si, da bi izvedeli, da v nekem skladišču leži sto še neznanih Warholovih del. Tako sam gledam na te še ne videne filme." Rad bi videl, da bi po zaslugi njihovega dela javnost Warholovo filmsko ustvarjanje začela postavljati ob bok likovnemu in plastičnemu.

MPC je z oskarjem nagrajeni studio, ki sodeluje pri ustvarjanju posebnih vizualnih učinkov za filmsko industrijo (prste so imeli pri Pijevem življenju, Godzilli, Zlohotnici, Možeh X, Svetovni vojni Z in Samotnem jezdecu.) Tokrat so se projektu pridružili brezplačno. "MPC nam svoje usluge podarja. Spadajo pod okrilje Technicolorja in imajo možnosti, delo opraviti bolje kot "navaden" laboratorij. Skenirajo lahko v tako visoki ločljivosti, da na koncu dobimo nov master filma."

Prve sadove dela bo mogoče videti že jeseni: 17. oktobra bodo v Carnegie Music Hallu v Oaklandu predvajali 15 še nikoli videnih filmov. Prireditev Exposed: Songs for Unseen Warhol Films bodo z glasbo v živo pospremili Tom Verlaine, Martin Rev, Dean Wareham, Eleanor Friedberger in Bradford Cox.

Warhol si je svojo prvo kamero, 16-milimetrskim Bolexom, omislil leta 1963; v naslednjem desetletju je posnel na tisoče kolutov filma - med drugim samo kratke teste, portrete svojih muz, denimo Edie Sedgwick, ter več kot ducat filmov celovečerne dolžine v razponu od minimalistične avantgarde pa do komercialne "seksploatacije". Pogosto je preizkušal meje tega, kaj film sploh je (Empire je, denimo, osemurni upočasnjeni posnetek Empire State Buildinga).

Obsesivna dokumentacija umetniške družbe
Zelo verjetno je, da bodo digitalizirani filmi v novi luči pokazali družabno življenje v umetniških krogih v šestdesetih, ki ga je Warhol dokumentiral s skoraj obsesivno natančnostjo. Obenem pa, tako vsaj upa Moore, bodo ljudje bolje razumeli, da je Warhol desetletja, preden smo po zaslugi kamer na telefonih vsi postali dokumentatorji vsakdana, ustvarjal nekakšen protoYouTube. V nekem intervjuju je pripomnil: "Kakršen koli fotoaparat, s katerim se da posneti sliko, bo v redu."

"Snemal je vse okrog sebe," je za New York Times povedala Geralyn Huxley, prav tako ena od kuratork v Warholovem muzeju. "Šel je k ljudem na dom in posnel njihove večerje. Bil je deloholik in količina filma je neverjetna. Ampak glede na to, koliko posnetkov obstaja, je na njih zelo malo Warhola samega. Človek dobi občutek, da se ni rad videl pred kamero."