Postavitve njenih del so povsod zagotovljene razstavne uspešnice. Trenutno si verjetno podobnega obiska, kot so ga pred leti imeli na Dunaju in v Berlinu, obetajo v razstavišču Scuderie del Quirinale v Rimu. Retrospektiva sledi karieri Fride Kahlo, ki se je rodila leta 1907 (sama je za svojo rojstno letnico raje izbrala 1910, ko se je zgodila mehiška revolucija), od njenih začetkov do konca njenega ustvarjanja.

To jo je spremljalo do konca; slikanju se namreč ni odpovedala niti ob hudih bolečinah, ko je bila zaradi težav s hrbtenico (te je trpela vse od tragične nesreče v mladosti) od sredine štiridesetih let priklenjena na posteljo. Umrla je leta 1954, nekaj dni pred svojim 47. rojstnim dnem.

V platna ujeta izpoved
Oljna dela, risbe in fotografije - poleg Fridinih je razstavljenih tudi nekaj slik njenega sopotnika Diega Rivere - popeljejo po tragični in obenem navdihujoči zgodbi umetnice ter so kljub nadrealističnim podobam vedno trdno zasidrane v resničnosti. Težko najdemo opus, ki bi bil bolj avtobiografski. Slikarka sama je uvrščanje med nadrealiste zavrnila z besedami, da nikoli ni slikala sanj, ampak svojo resničnost. Slogovno je Frida Kahlo prehajala od nove stvarnosti prek mehiškega avantgardnega gibanja Estridentismus do nadrealizma ter končno samosvojega realizma.

Razstavljena dela prihajajo iz pomembnejših javnih in zasebnih zbirk iz Mehike, Evrope in ZDA. Do 31. avgusta bo v Rimu na ogled več kot 40 portretov in avtoportretov, med katerimi je v Italiji prvič na ogled Avtoportret s trnjevo verižico in kolibrijem iz leta 1940. Med ključnimi deli razstave omenjajo še Avtoportret v žametni obleki, sliko, ki jo je leta 1926 naslikala za svojega ljubega Alejandra Gòmeza Ariasa, ko je imela komaj devetnajst let. Portret kaže spoštovanje do mojstrov, kot je bil Parmigianino, pa tudi odmev manieristične estetike v delu prezgodaj umrlega Modiglianija.

Čeprav so oljna dela najveličastnejša, pa niso nič manj zanimive risbe, med temi Skica za sliko Bolnišnica Henryja Forda. Tam je namreč leta 1932 splavila in izkušnjo v svoji značilni nadrealistični maniri ovekovečila na platnu. Razstavljen je tudi steznik iz mavca, v katerega je bila umetnica zaradi bolezni ujeta od leta 1950. Poleg tega umetničino življenje približajo fotografije, ki jih je ujel Nickolas Muray, med drugim tudi ikonična fotografija Fride na beli klopi iz leta 1939, ki je postala ena najbolj prepoznavnih naslovnic revije Vogue.

Ljubimca, sopotnika, umetnika
"V življenju sta se mi zgodili dve veliki nesreči. Prva je tista s tramvajem in druga je Diego. Diego je bil bistveno hujša," je nekoč priznala Frida, njene besede pa nazorno pokažejo, kako velik pomen je imela zanjo velika in obenem turbulentna ljubezen med 'slonom in golobico', kot so jima rekli. Tudi nekaj njegovih del je razstavljenih, med drugim portret Natashe Gelman iz leta 1943 ter Akt (Frida Kahlo) iz leta 1930. Razstava, ki je skupni projekt Rima in Genove, poleg Fridinega življenja slika tudi umetniška gibanja njenega časa.