V Narodnem muzeju Slovenije v sodelovanju z zasebnima zbiralcema in ob podpori japonskega veleposlaništva v Republiki Sloveniji, ZRC-ja SAZU-ja in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pripravljajo razstavo, na kateri bo prvič vsestransko predstavljenih okrog 50 izbranih primerkov japonskega orožja in zaščitne opreme. Razstava Poti samurajev – japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem bo skušala orisati tudi bojevnike, ki so te kose uporabljali, in svet, v katerem so živeli.

V okviru priprav na razstavo, ki bo na ogled med majem in oktobrom 2017, so v Narodnem muzeju prvič podrobneje raziskali in ovrednotili svojo zbirko japonskega orožja in bojne opreme. V ta namen so v Ljubljano povabili Massima Rossija, mojstra poliranja japonskih rezil. (Vsaka faza izdelave meča je na Japonskem namreč zgodba zase. Začne se s kaljenjem in kovanjem kovine, končno podobo rezilu pa da ravno brusač, togishi. Poliranje je tudi pozneje občasno potrebno, saj se na ta način obnavlja površina rezila.)

"V Sloveniji izvedencev za to področje nimamo. Ocene Massima Rossija so pomembne, ker prvič dobivamo predstavo, koliko so posamezni kosi vredni, koliko so stari in kdo jih je izdelal," pojasni Tomaž Lazar, kurator nastajajoče razstave. "Ne morem trditi, da smo našli kako nacionalno svetinjo – smo pa naleteli na vsaj pet ali šest kosov, ki so precej dragoceni. Najstarejši je kratki meč vakizaši, ki datira v 15. stoletje, čas državljanske vojne, obdobje, ki so ga pozneje častili kot zlato dobo samurajev. Enega izmed mečev bomo gospodu Rossiju tudi dali v poliranje; to bo edini kos v naši zbirki, poliran v skladu z japonsko tradicijo.“

Večji del eksponatov za razstavo je iz zbirke Narodnega muzeja, preostali pa bodo izposojeni od zasebnih zbiralcev. Nekateri kosi so bili javno že razstavljeni, večino pa boste v okviru Poti samurajev lahko videli prvič.

Kako smo Slovenci sploh dobili zbirko japonskega orožja?
Najdlje sta v naših krajih samurajski stremeni, abumi. "Predmeta sta bila na stalni razstavi tedanjega Deželnega muzeja v Ljubljani že takoj, ko se je muzejska stavba leta 1885 odprla za javnost," ve povedati Lazar. "To je zanimivo, kajti muzej je bil takrat prvenstveno lokalna ustanova, posvečena domači zgodovini. A ljudje so se očitno zavedali pomena predstavljanja tudi dediščine bolj oddaljenih kultur, vključno z japonsko, ki je bila za tiste čase seveda popolna eksotika."

Naslednji mejnik predstavljata leti 1961 in 1970, ko je muzej opravil dva večja nakupa; takrat so v last dobili praktično vse predmete, ki bodo na ogled naslednje leto. V resnici ne vemo, v čigavi lasti so bili artefakti, preden so se pojavili v ljubljanski starinarnici. Lazar sklepa, da so bili že konec 19. stoletja oz. pred prvo svetovno vojno, torej še v času Avstro-Ogrske, pridobljeni na Japonskem. "Domnevam, da je šlo za zasebno zbirko, ki so jo dali dediči po drugi svetovni vojni na trg. Vsekakor niso želeli, da bi bili podatki o izvoru javno dostopni. Zasebno zbirateljstvo v Jugoslaviji navsezadnje ni bilo najbolj zaželeno s strani oblasti, saj je veljalo za relikt aristokracije."

Prvi resnejši tovrstni muzejski podvig
Kakor koli že, nakupljene primerke je muzej pospravil v svoje depoje, kjer se ni z njimi nihče strokovno ukvarjal. "Šele po letu 2000 so predmeti prišli vsaj v delavnice naših konservatorjev; še posebej veliko dela je bilo z oklepom, ki je bil takrat prvič očiščen in postavljen na trdnejšo oporo. Po letu 2008 smo manjši del tega materiala naposled vključili v stalno razstavo muzejske stavbe na Metelkovi." Tematsko pa se japonskemu orožju oziroma samurajski vojaški tradiciji doslej ni posvetil še noben slovenski muzej.

Oklep, ki simbolizira hrepenenje po "dobrih starih časih" vojne
Ena izmed zvezd razstave Poti samurajev bo gotovo zgoraj omenjeni samurajski oklep, edini celoviti primerek v katerem koli slovenskem muzeju. Po najnovejših dognanjih datira v konec 18. stoletja, pojasni kurator. "Po vsej verjetnosti je bil izdelan kot diplomatsko darilo in ni praktičen oklep. To tudi pojasni, zakaj je tako dobro ohranjen. Določeni detajli so za spoznanje manj funkcionalni, kot bi bili pri bojnem oklepu, in tudi kakšen del telesa več ostaja razgaljen." V muzeju upajo, da bodo s pomočjo izkušenj Massima Rossija in na podlagi simbolov oklep tudi lahko povezali z njegovimi lastniki.

Oklepi so bili v resnici pogosto darilo premožnih plemiških družin. Čeprav je bil "slovenski" primerek izdelan v 18. stoletju, pa imitira zgodnejši slog: njegova glavna funkcija je bila, da kar najlepše predstavi slog oklepov iz "zlate dobe" bojevanja v 16. stoletju, "ko so se junaki še lahko izkazali in potrdili". "18. stoletje je na Japonskem obdobje edo, obdobje miru po koncu dolgih državljanskih vojn," razloži Lazar. "Samuraji so bili seveda v zagati, kako upravičiti svoj obstoj. Njihovo poslanstvo je ne nazadnje poklic bojevnika, zaradi česar imajo v družbi privilegiran status. Toda v čem je smisel njihovega obstoja, če ni vojn? Samuraji skušajo z izdelavo orožja v starejših slogih vzdrževati stik s svojimi opevanimi predniki.“

Don Kihot je bil bolje opremljen
Na prvi pogled se zdi samurajski oklep gibkejši in bolj sofisticiran od oklepov, kakršne vidimo na upodobitvah evropskih vitezov iz tistega časa. Lazar mi v smehu pojasni, da se motim, in pokaže na ploščni oklep iz Nürnberga, ki datira v 16. stoletje. Muzej ga razstavlja v neposredni bližini samurajskega oklepa. "Laiku se samurajski oklepi na prvi pogled zdijo bolj barviti in morda tudi bolj funkcionalni - a je dejstvo, da so v tehnološkem pogledu veliko bolj preprosti, celo primitivni v primerjavi s ploščnim oklepom, ki se je v Evropi pojavil v 15. stoletju. Tehnološko je veliko lažje izdelati oklep v japonskem slogu, ker je večina sklopov sestavljena iz relativno majhnih kosov pločevine. Velik del japonskega oklepa je narejen iz skupaj zvezanih kovinskih ploščic oz. lusk ali pa iz tekstila, na katerega so našite kovinske ploščice. To je precej lahko izvedljivo, tudi v smislu ergonomskega oblikovanja – ni pa optimalna zaščita pred zadetkom puščice ali krogle. Izdelati ploščni oklep, ki je zelo dobro izoblikovana celota iz pločevine, so znali samo evropski mojstri. Razlika v teži sicer je: ploščni oklep v Evropi 16. stoletja je tehtal okrog 25 kilogramov, samurajski oklep pa nekje med 15 in 20 kilogramov – a pušča velik del samurajevega telesa odkrit."

Sicer pa je za primerjavo treba pomisliti samo na sodobne vojake, še izpostavi Lazar. "Neprebojni jopiči so že dolgo v uporabi – oklepi se torej spet vračajo na bojna polja. Danes vojak v boju nosi bistveno večjo težo od 25 kilogramov – številka se zelo hitro dvigne na 35, 40 kilogramov, kar za dobro izurjenega bojevnika niti ni nič posebnega."

Poti na vzhod
Razstava se bo skušala tematsko dotakniti zgodovine stikov med Japonsko in Slovenci - vprašanje, ki še nikoli ni bilo zares podrobno raziskano. "Če se želimo resno pogovarjati o tem, kako daleč seže zgodovina stikov, bodo potrebnejše natančnejše študije. Tudi tega bi se radi dotaknili v publikaciji, ki bo izšla ob odprtju razstave. Navsezadnje ni samoumevno, da je Japonska kar sama od sebe na neki točki stopila v ospredje zanimanja javnosti. Eden izmed povodov je bila seveda popularna kultura po drugi svetovni vojni, a pomembna je tudi zgodovina medsebojnih stikov, ki gotovo seže še dlje v preteklost. Če smo imeli leta 1885 japonske predmete v svoji stalni zbirki, to pomeni, da je imela japonska materialna zgodovina že takrat poseben status med zbiralci."

Sodobne zbirke
Na Japonskem še vedno obstajajo delavnice za izdelavo mečev, vendar produkcijo regulira država. Mojstri, ki imajo potrebno dovoljenje, lahko izdelajo samo določeno število mečev, ki gredo v muzeje ali pa nastajajo za komercialne namene.

Če je bilo še pred nekaj desetletji japonske meče na tržišču precej težje dobiti, ker so večino rezil pokupili že domači zbiratelji, pa je trg danes bolj odprt. "Japonska ima zelo stroge regulative glede prodaje mečev," pove Bojan Šibenik, poznavalec japonskega orožja, ki kot zunanji sodelavec pomaga pri pripravljanju razstave. "Obstaja tudi združenje, ki skrbi za identifikacijo in ohranjanje mečev. Vsi kosi, ki dobijo oznako nacionalnega zaklada, morajo ostati v domovini; če tak meč pride na Japonsko iz tujine, bo tam ostal, ne glede na to, kdo je njegov lastnik. Meči, ki so jih na primer po drugi svetovni vojni Američani množično nosili domov kot vojne trofeje, morajo ostati na Japonskem, če se tja kdaj slučajno vrnejo."

Ni nujno, da imate doma dragocenost
Napak bi bilo sicer misliti, da je vsak japonski meč tudi vrhunski in dragocen izdelek. "Skozi zgodovino so vedno nastajali številni meči za zgolj bojne potrebe, ki pač niso bili deležni mojstrske obdelave. Številni obrtniki so kose izdelovali "na hitro", zgolj za potrebe vojne - in taki tudi danes v komercialnem pogledu nimajo pretirane vrednosti," opozarja Šibenik. "Drugi mojstri so imeli sedež na dvoru in so izdelovali rezila zgolj za višje sloje prebivalstva. Več je vreden tudi meč, ki je bil izpričano udeležen v kaki ključni bitki, ali tak, ki ga je nosil pomemben posameznik." Meč lahko danes na tržišču stane nekaj tisoč ali pa tudi do milijon evrov, je povedal Massimo Rossi.

Samurajski meči imajo v naših očeh od nekdaj drugačen status kot zahodnjaško orožje: če je to po navadi razumljeno predvsem kot bojni pripomoček, pa japonskim mečem prej pripišemo tudi umetniško in duhovno dimenzijo. Šibenik razlog za to vidi v tesni prepletenosti meča z japonsko filozofijo in mitom. "Prvi meč je nastal, tako nas uči legenda, iz odrezanega zmajevega repa. Ideja je bila v japonski tradiciji močno zakoreninjena vse do druge svetovne vojne, ko so zavezniške sile dokončne ugasnile samurajskega duha." Podobno kot drugod po svetu so tudi na Japonskem meči prehajali iz roda v rod in "kontinuiteta prehajanja iz generacije v generacijo je bila morda še bolj poudarjana kot v drugih civilizacijah."

Zaton samurajev
Japonska je v srednjeveški oz. fevdalni ureditvi vztrajala do sredine 19. stoletja, pojasni Lazar. Takrat vzdrževanje oboroženih vitezov na konjih, kar so samuraji bili, počasi ni imelo nobenega smisla več. "Japonska se v tem obdobju pospešeno modernizira in tudi vojsko oboroži po zahodnjaškem vzoru. Leta 1876 je samuraje doletela prepoved nošenja dveh mečev v javnosti, kar je bil še zadnji udarec za njihovo mesto v družbi. Simbolično se njihovo izročilo in potomstvo tudi po tem nadaljujeta – še danes so na Japonskem družine, ki so ponosne na svoj samurajski rod – nimajo pa več nobenih privilegijev."

Samurajska tradicija se dandanes ohranja na različne načine; med njimi sta v prvi vrsti zbiranje orožja in borilne veščine. "Kult čaščenja prednikov je na Japonskem zelo močan, zato ne moremo trditi, da je bil samurajski duh v 19. stoletju nenadoma presekan. V praksi so morda izumrli, a so se prek popkulture v naša življenja vrnili skozi glavna vrata," izpostavi naš sogovornik. "Zato se pa tudi v Sloveniji danes s to temo ukvarjamo, čeprav so v našem okolju to zelo eksotična vprašanja. Če bi spraševali mimoidoče na cesti, bi jih verjetno več izrazilo fascinacijo nad kodeksom bušido kot pa nad kodeksom časti evropskih vitezov."

O popkulturnih pravljicah
Površne, stereotipne hollywoodske upodobitve samurajskega izročila ga sicer ne presenečajo pretirano. "Takšna je pač narava masovne kulture. Saj ni bilo z ekranizacijo romana Ivanhoe v petdesetih nič drugače. Romani Walterja Scotta so bili fikcija, ki z resničnostjo ni imela prave zveze. Podobno, kot je nima Quentin Tarantino. Elementi, potegnjeni iz nekega drugega sveta, so gledani skozi našo optiko in kulturo. Tudi koncept kodeksa bušido je danes zelo idealiziran: ideali čaščenja in zvestobe gospodarju so bili v 14., 15. stoletju ravno to – ideali, ki pa jih niso kar vsesplošno prakticirali. V njihovih krvavih vojnah bi težko našli ogromno dokazov strogega etičnega kodeksa. Ljudje smo pod kožo krvavi, tako na Japonskem kot pri nas."