Slana, ki danes živi v Ljubljani in na Krki na Dolenjskem, se je rodil leta 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je pri Gabrielu Stupici diplomiral leta 1949, v prvi generaciji študentov akademije. Javnosti se je najprej predstavil kot ilustrator pri Pionirskem listu, leta 1951 pa se je odločil za pot svobodnega umetnika.

Na razstavi se je prvič predstavil dve leti zatem v ljubljanski Mali galeriji. Odtlej je doma in v tujini pripravil več kot 80 razstav, na katerih je poleg slik in grafik prikazal tudi obvladovanje slikanja keramike in izdelave tapiserij.

A na prvem mestu je zanj akvarel, saj je "neposreden, delati ga je treba hitro, dokler je papir še vlažen, moker". Prav pri akvarelu je tako razvil zelo osebno tehniko in izrazito prepoznaven slog. Slana raznolikosti v svojo umetnost ni zanesel le z odločitvijo za uporabo različnih slikarskih tehnik, pač pa tudi z iskanjem navdiha v različnih tematikah.

Etnološki motivi, šopki in živali
Njegove slike so motivno zakoreninjene v slovenskem kulturnem okolju. Najznačilnejši motivi so pogosto etnološko navdihnjeni, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Prav tako je dobro znan po svojih šopkih, krajinah, intimnih interjerjih, petelinih, mačkah, ribah. "Riba je oblika živega bitja, ki v enem krogu združuje vse – telo, glavo, roke, noge," je povedal.

Ti motivi v prepričljivem likovnem izrazu slikarja delujejo sveže in zanimivo. "Vsak ustvarjalec da lahko le to, kar ima v sebi. Tisti, ki nima nič ali ima le malo, se začne zatekati k modnim trendom in k spakovanju, da bi skril svojo praznino." Že zgodaj je sledil načelu, da skuša v vsaki sliki najti nove impulze in se poskuša izogibati šablonam. "Ne pustim se ukalupiti enemu samemu načinu dela, in ker sem zelo radoveden, ubiram različna pota, odvisna od trenutnega interesa in razpoloženja."

Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Prav poseben niz slik, ki jih tematsko ni mogoče umestiti v eno samo kategorijo, je cikel fantazmagoričnih podob mesta po potresu leta 1963, ki podobe posledic krutega dogodka nadgrajuje z intervencijo avtorjeve domišljije.

Slika živi lastno življenje
Slana nerad razlaga vsebino in pomen svojih slik. Prepričan je, da slika govori sama zase in živi lastno življenje, treba jo je videti in občutiti, zato je nima pomena razlagati.

Ob razstavi na Loškem gradu leta 2013, na kateri je bil predstavljen izbor del iz petih desetletij umetnikovega ustvarjanja, je vodja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Marko Arnež, zapisal, da je Slana slikar odhajajočega sveta, ki s svojimi deli beleži minljivost časa in poskuša v minevanju in spreminjanju pritrditi podobe vsakdana na platna večnosti. "Kar izgineva v enem svetu, se umetniku neprestano poraja v drugem. Slana nam s svojo vitalnostjo, ljubeznijo do življenja in s podobami svojih del neprestano pripoveduje, da je življenje lepo." Tega leta je Slana v samozaložbi izdal tudi obsežno monografijo s spremnim besedilom Milčka Komelja.