"Gre za arheološki pogled na srednjeveško Slovenijo, v širšem evropskem kontekstu pa je to delček obsežnih, dolgoletnih raziskovanj o spreminjanju antičnega sveta v srednjeveško Evropo," je na predstavitvi razstave Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov v Narodnem muzeju Slovenije na začetku dejal soavtor razstave in kataloga Timotej Knific, strokovnjak za antiko in zgodnji srednji vek. Razstavo, ki nazorno kaže omenjeno transformacijo, so zasnovali na bogatih arheoloških najdbah, v muzeju so namreč zbrali kar 830 predmetov, 16 še posebej zanimivih pa so si za "piko na i" izposodili drugje.

"Tako za zgodnji srednji vek kot tudi za visoki in pozni srednji vek velja, da za današnje slovensko ozemlje pomeni vpetost v evropski razvoj, v stike na tem območju, ki je tako na prepihu, povezovalno, a hkrati ločevalno," je območje današnje Slovenije kot stičišče svetov opisal drugi avtor razstave Tomaž Nabergoj, kustos za visoki in pozni srednji vek v Narodnem muzeju Slovenije.

Stalna arheološka razstava v Narodnem muzeju Slovenije "Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov" pripoveduje o življenju na področju današnje Slovenije od 5. do 15. stoletja, gre torej za čas pozne antike in srednjega veka. Tu se stikajo velika geografska, jezikovna, kulturna in etnična območja, v dolgih stoletjih pa so naš prostor zaznamovala velika svetovna dogajanja, od zatona rimskega imperija, razmaha krščanstva in Cerkve, nastanka barbarskih kraljestev, naselitve Slovanov, obnovitve ideje cesarstva, oblikovanja fevdalnega sistema in dežel pa vse do krize poznega srednjega veka.

Preseljevanje ljudstev in mešanje kultur
Prav vse najdbe izvirajo iz najdišč današnjega ozemlja Slovenije, čemur so priredili tudi zgodovinski okvir, je pojasnil Knific. "Brez tematskih zemljevidov tega velikega evropskega prostora ni mogoče razumeti, saj gre za izredno zapletena, a hkrati zanimiva obdobja, kot je preseljevanje ljudstev v 5. in 6. stoletju," je izpostavil. Že leta 1900 se je začelo izkopavanje velike nekropole pri Kranju, kjer so odkrili številne grobove Langobardov, ki so šli na svoji selitveni poti prek današnje Slovenije. "Najdbe so se hitro vključile v prepoznavanje preseljevanja ljudstev," je dodal.

Večina izkopavanj pa je sledila v drugi polovici 20. stoletja, še posebej pomembna so bila izkopavanja na Pristavi na Bledu, ki so zamajala dotedanje stereotipno prepričanje, da naj bi šlo med antiko in srednjim vekom za hiter prelom, in potrdila, da je šlo za postopno preobrazbo. Še dolgo so namreč po Knifičevih besedah obstajale naselbine romaniziranih staroselcev oziroma Romanov, ki so živeli v enklavah med germanskimi priseljenci, ki so na območju nekdanjega rimskega imperija ustanovili svoja barbarska kraljestva. "Naše ozemlje je bilo vključeno v dve takšni kraljestvi, in sicer veliko Vzhodnogotsko, takrat smo imeli prestolnico v Raveni, in pa Langobardsko s središčem sprva v Panoniji, po preselitvi pa prav tako v Italiji," je naštel. Višinske naselbine romaniziranih staroselcev so s prihodom Slovanov nato izginile.

Kranjska dežela Slovanov
V času pozne antike in zgodnjega srednjega veka je bila na ozemlju Slovenije izredna raznovrstnost prebivalstva, je še izpostavil in dodal, da je to za raziskovalce izredno zanimivo, a hkrati izziv. "Konec 8. stoletja se iz virov izlušči zelo lep podatek, in sicer pri Pavlu Diakonu, ki je bil dvorni zgodovinar Karla Velikega, saj on govori o Carnioli, Sclavorum patrii, torej govori o Kranjski domovini Slovanov," je navedel in dodal, da "se malo pozneje v frankovskih analih, ki so kot kakšen današnji CNN, omenjajo Kranjci, ki prebivajo ob Savi".

Za vpliv karolinške države na naše ozemlje je najpomembnejše najdišče Gradišče nad Bašljem, ki je dalo izjemno zanimive predmete, tudi vojaške, je še izpostavil Knific.

Koncept srednjeveške družbe
Po besedah Nabergoja so razstavo zasnovali okoli koncepta srednjeveške družbe, ki se je na naše območje razširil iz srednjeveške frankovske države. Gre za koncept treh redov, tistih ki delajo, tistih, ki molijo, in tistih, ki se vojskujejo. "Ta koncept je bil sestavni del nove razvijajoče se Evrope z značilnim družbenoekonomskim sistemom, ki je temeljil na fevdalnih odnosih, in je prinesel razvoj posameznih dežel današnjega slovenskega ozemlja," je dodal.

Nabergoj je izpostavil najdbe orožja, konjske in konjeniške opreme, gre za nujno opremo vitezov, ki so zelo dobro zastopane, po drugi strani pa so najdbe v povezavi s cerkvami in samostani slabše zastopane. "Čeprav je recimo 90 odstotkov vsega evropskega srednjeveškega prebivalstva bilo kmečkega," je izpostavil manko podeželskih najdb.
"Po obdobju madžarskih vpadov je bilo naše ozemlje vključeno v nemško srednjeveško državo in kasneje cesarstvo, razen primorskega dela, ki je bil od 13. stoletja dalje pod Beneško republiko, Prekmurje pa je bilo celotno obdobje srednjega veka pod Ogrsko," je nadaljeval.
"Nismo želeli predstaviti srednjega veka kot prehodno obdobje med bogato antiko in renesanso, ki je prinesla razcvet Evrope, seveda ne moremo govoriti o srednjem veku kot o temnem obdobju, gre za bistveno formativno obdobje v razvoju evropske kulturne krajine," je Nabergoj zavrnil stereotip o "temačnem" obdobju.
Meč kot srednjeveški simbol
Ena najpomembnejših najdbišč za srednjeveške meče je reka Ljubljanica. Meč je eden od najznačilnejših predmetov srednjega veka, prav vsak od njih pa govori svojo zgodbo, je izpostavil Nabergoj. "Ne gre samo za dolg, hladen in oster kos kovine, ki je bil namenjen za bojevanje, da ne rečem za ubijanje, torej sekanje, rezanje in bodenje," je pojasnil in nadaljeval, da gre hkrati za simbolni predmet, saj je na mestu, kjer se srečajo rezilo, ročaj in branik, marsikateremu vitezu predstavljal krščanski križ.
Meči so predvsem nadregionalni predmeti, saj so kovani v večjih orožarskih centrih po Evropi, tako da so določeni tipi značilni za različne dele Evrope. So jih pa znali izdelovati tudi manjši kovači, tako da ni dvoma, da so meči nastajali tudi v slovenskih deželah. "Omenil bi podrobnost iz dnevnika nemškega kralja in pozneje cesarja Maksimilijana, ki je leta 1502 zapisal, da neki kovač v Višnji Gori dela dobre helebarde," je Nabergoj navedel podatek, da je sam nemški kralj vedel, da so na Kranjskem vrhunski kovači.
Pojmovanje viteza obsega služenje bogu, zemljiškemu gospodu in izbrani dami, gre za skupek lastnosti, ki jih je srednjeveški človek povezoval z mečem, ki je bil simbolni predmet tudi v sferi oblasti in moči. Meč pa ni bil nujno v domeni izključno krščanstva, kar kažejo določeni znaki in napisi, ki so se ohranili. "Imamo meč, na katerem so v železno jedro vrezane in s srebrno žičko zapolnjene črke S.X.S., kar je verjetno okrajšava za odrešenik Kristus odrešenik (salvator Hristos salvator), drug meč pa ima na eni strani vrezano ribo, na drugi pa ribje okostje, tu pa zmanjka idej," je primerjal, da vsega ni mogoče pojasniti s krščansko tematiko. Riba in njeno okostje simbolizirata nekakšno nasprotje, na primer dobro in zlo, življenje in smrt, zmago in poraz, torej tisto, kar dvorezen meč že sam uteleša, je sklenil.