Biografski sinopsisi, ki spremljajo vesti o razstavah del Taa Hongdžinga, predstavljajo lik tipičnega kitajskega posameznika. "Velik preobrat se je zgodil, ko je njegov oče kupil televizor, prvega v soseski. Od takrat dalje je Tao lahko videl svet in bolje razumel svojo deželo," lahko na primer preberemo v teh besedilih.

Nikjer pa ni omenjeno, da "njegova dežela" ni bila Kitajska. Tao Hongdžing je namreč konstrukt francoskega umetnika Alexandra Ouairyja iz Nantesa, ki je psevdonim privzel pred več kot desetimi leti, da bi prodal več umetnin.

S svojo "dvojnostjo" bo opravil z odprtjem nove razstave v Galeriji rdečih vrat v Pekingu; naslovil jo je Smrt gre domov.

Ouairyjeva umetnost se naslanja na prepoznavno azijsko simboliko, ki je zahodnjaškemu občinstvu blizu: pozlačeni kipci Bude, kitajski simboli, izpisani v neonskih lučeh, in prizori industrijske pokrajine, v tradicionalni rdeči tinti natisnjeni na rižev papir.

Idejo za vse skupaj je Ouairy dobil pred okoli desetimi leti, ko za njegove razstave na Kitajskem ni bilo nobenega zanimanja, trg z domačo umetnostjo pa je bil v polnem razcvetu. "Javnega zanimanja je bilo malo, pravzaprav nič," je za tiskovno agencijo AFP zdaj pojasnil Francoz. "In to zato, ker sem bil tujec."

Če lahko ponarejajo torbice ...
"Zbiralci so bili večinoma tujci, ki so hoteli kupovati kitajsko umetnost, saj se jim je to zdela pametna naložba. V Šanghaju sem na vsakem koraku naletel na kupe ponarejenega Louisa Vuittona in Prade, pa sem si rekel: če obstajajo ponarejene torbice, zakaj ne bi naredil ponarejenega kitajskega umetnika?"
Takojšnji rezultati
Ime si je izposodil pri kitajskem filozofu iz petega stoletja, "v katerem je bilo nekaj šaljivca", kot pravi. A njegova poteza je delovala povsem brez šale: v hipu mu je uspelo prodati po eno do dve deli na mesec (prej je prodal kvečjemu eno delo ob vsaki razstavi). "Zelo je pomagalo, da sem se začel izdajati za Kitajca. Nagovarjal sem čisto drugo gospodarstvo in finančne interese."

Seveda pa se je bilo treba začeti vesti previdno. Na odprtja svojih razstav je Taoni hodil ali pa se je na njih predstavljal kot umetnikov pomočnik. Intervjuje je delal po telefonu - oziroma prosil svojega kitajskega galerista, naj jih opravi namesto njega.
Kitajski trg je ogromen
Kitajski sodobni umetniki so v zadnjem letu pridobili ogromno veljavo na mednarodnem trgu umetnin; bogati rojaki so cene njihovih del na dražbah dvignili v višave. (Podatkovna baza Artprice pokaže, da je bilo 17 od 50 najbolje prodajanih umetnikov v obdobju do junija letos Kitajcev. Kitajska umetnost je "kriva" za 21 odstotkov svetovnega prometa z umetnostjo - pred njimi so samo še Američani.)

Ouairyjeva razstava sledi podobni aferi v drugi panogi umetnosti: ameriški pesnik Michael Derrick Hudson je sprožil precej vroče javne debate, ko je razkril, da je bila njegova pesem zavrnjena pri 40 različnih založnikih - dokler je letos ni prijavil na razpis za antologijo najboljše ameriške poezije pod kitajskim ženskim imenom, Ji Fen Ču. Pri New Yorkerju so ga raztrgali, češ da "profitira z orientalizmom".

Alter ega ne potrebuje več
Tao je svojo dvojno osebnost sklenil razkriti, ker se mu zdi, da je "izčrpal njen potencial". Hotel je namreč samo "opozoriti na stereotipe na trgu", zdaj pa ne potrebuje več alter ega, da bi načel javno debato.

Bo odslej igral na karto avtsajderja?
Umetnostni kritik Luo Fei v vsem skupaj vidi "zelo zanimivo igro z identiteto". "Njegovo dojemanje Kitajske je drugačno od Kitajčevega; njegovo sredstvo izražanja je pogled od zunaj. (...) Kitajski umetnik bi se izogibal ustvarjanju takih del, saj bi ga ljudje obtožili, da kopira druge. Če pa si tujec, pa ljudje samo rečejo, da imaš drugačno perspektivo," je še povedal za kitajsko tiskovno agencijo.