Razstava izpostavlja kompleksnost, konceptualno naravnanost, premišljenost in velikokrat nematerialnost njenih del, ki so pogosto vezana na različne prostorske in tematsko specifične položaje, na katere se je odzivala, kot je zapisano v vodiču po razstavi.
Zbrana dela predstavljajo njeno specifično razumevanje umetnosti, tehnike in metode raziskovanja in distribucije njenih umetniških zamisli, kuratorsko in organizacijsko delo, pri tem ohranjajo zanjo luciden humor, ironijo in dvome, s katerimi se je odzivala na realne položaje ter omogočajo nova branja in interpretacije, ki tudi starejša dela ohranjajo aktualna še danes.
V idealnem svetu umetnica Alenka Pirman ne bi obstajala
Kakšen je njen pogled na umetnost? Kot je ob razstavi zapisala članica kuratorske skupine Nevenka Šivavec, vse njeno delovanje v temelju poganja "utopični impulz, želja po pobegu iz lastne historične in družbene določenosti. V idealnem svetu po zamisli Alenke Pirman umetnica z imenom Alenka Pirman sploh ne bi obstajala. To je namreč svet, v katerem so umetniki anonimni, umetnost pa integrirana v vsakdanje življenje, brez potrebe po ideologiji in brez vsakršne mitologije."
Kritika ideoloških diskurzov prek zlitja z njimi
Pri svojem delu izhaja iz okolja, ki ga najbolje pozna, v katerem se je izoblikovala in v katerem deluje. S projekti opozarja predvsem na trdožive polarizacije (desni in levi, konservativci in liberalci, domači in tuji, zarukanci in svetovljani ipd.) med različnimi skupinami, ki "oblikujejo tudi svoje mitologije, umetnostne kanone, sistem pravil, ki jih je dobro ali celo treba upoštevati." Nujni trki med različnimi ideološkimi skupinami se kažejo kot brezupna "ujetost v krogotok normativnih, praznih retorik, ki so se razširile na vsa življenjska področja," še zapiše Nevenka Šivavec.
Umetniški komentar Alenke Pirman običajno poteka prek zlitja z diskurzi teh ideologij, mitologij in retorik, kar njenemu umetniškemu izrazu daje ironičen in sarkastičen značaj.
Risbe po dialogih "V liftu"
Razstava se je s preddogodkom začela že 14. oktobra z risbami Tiborja Bolhe na ograji gradbišča okrog stopnišča pred pristopom v Grad Tivoli oziroma MGLC. Gre za ilustracije dialogov, ki jih je Alenka Pirman zapisovala med letoma 1999 in 2003, Bolha pa je v zadnjih dveh letih po dialogih narisal 38 stripov, ki so izšli tudi v albumu.
"Že 47 let stanujem v istem stanovanju v 6. nadstropju. Vsak dan se vozim z liftom in recimo, da sem se doslej z njim peljala 34334-krat. Vožnja traja približno 25 sekund. V liftu sem torej prebila že skoraj 10 dni svojega življenja. Sopotniki navadno molčimo, včasih pa tudi ne," umetnica opisuje vzgib za svoj projekt dialogov, ki jih je med drugim tudi v živo prebirala v Mariboru in Ljubljani.
Domače raziskave
Sodelovala je z različnimi umetniškimi kolektivi ter snovala lastne razstavne in efemerne umetniške projekte. V 90. letih se je njeno umetniško delo navezovalo na tri izmišljene institucije: SK8 Muzej (1991–93), RIGUSRS – Raziskovalni inštitut za geoumetniško statistiko RS (1997, z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle) in Inštitut za domače raziskave (1994–98). Inštitut za domače raziskave je ustanovila zato, da bi ji fiktivni inštitut omogočil okvir delovanja, ki bi odstopalo od običajnih načinov prezentacije sodobne likovne umetnosti. V Imenu inštituta je izvajala raziskave, zbirala gradivo in koncipirala javne predstavitve, ki so stavile na gledalčevo zadrego: kje je meja med resničnostjo in fikcijo oziroma umetnostjo in znanostjo. Inštitut je ukinila, ko je uvidela, da ga ne potrebuje več.
A domačih raziskav s tem še ni konec. Leta 2004 je z Damijanom Kracino in Janijem Pirnatom ustanovila Društvo za domače raziskave, ki beleži, zbira, raziskuje in predstavlja domače pojave ter razstavne in spletne projekte razvija z željo približati umetnost širšemu občinstvu onkraj poznavalskih krogov.