V Van Goghovem muzeju v Amsterdamu si tako trenutno belijo glavo, kako sliko iz leta 1889 najbolje razstaviti, da rumena barva cvetov in ozadja ne bo potemnela oziroma dobila bolj olivno-rjavega tona. V nedavno opravljeni analizi so sliko pregledali z rentgenom, ki je pokazal, da je znameniti postimpresionist pri slikanju uporabil dva različna odtenka rumene, ki sta različno dovzetna za vplive svetlobe. Človeškemu očesu so doslej nastale spremembe sicer še nevidne, s časom pa bo temnjenje barve bolj prihajalo do izraza, tista mesta, kjer je rumeno barvo zmešal z zelenkastim tonom (gred za ozadje slike in nekatere cvetove), pa bodo potemneli.

Na mestih, kjer je van Gogh nanašal rumeno barvo, pomešano z rožnato-okrastimi odtenki, najverjetneje ne bi smelo priti do večjih sprememb, saj barva ob uporabi manjše vsebine žvepla ni toliko občutljiva na svetlobo. Frederik Vanmeert, znanstvenik z Univerze v Antwerpnu in član ekipe, ki je analizirala sliko, pravi, da je težko napovedati, čez koliko časa bo sprememba postala vidna, odvisna pa bo od zunanjih dejavnikov.

"Analiza je pokazala, kje je van Gogh uporabil na svetlobo občutljivejšo barvo, torej mesta, na katera bi morali biti restavratorji pozorni zaradi potencialne bledenja barve," njegove besede povzema Guardian. "Pokazalo se je tudi, da je na manjših mestih slikal s smaragdno zeleno in rdečo barvo s primesjo svinca – ti predeli pa bodo čez čas postali svetlejši," dodaja.

Analizo, ki so jo nizozemski in belgijski strokovnjaki opravljali dve leti, so naročili v amsterdamskem muzeju, ki hrani največjo zbirko van Goghovih del na svetu. Muzej je že pred petimi leti zmanjšal svetlobo v razstavnih prostorih, da bi omogočil boljše razmere za svojih 200 slik in 400 risb. Platno so natančno, segment za segmentom, pregledali z rentgenom – postopek imenujejo kemično kartiranje, študijo pa zastavili tudi širše in ugotovili, da Sončnice seveda niso edino van Goghovo platno, na katerih je slikar uporabil občutljivejšo barvo, ampak je to najti na več kot polovici njegovih del.

Z mize v vazo
Sončnice iz Amsterdama so le eno od del, na katerih se je van Gogh posvetil temu tihožitju. Leta 1888 je v Arlesu slikal en šopek za drugim, da bi pripravil svojevrstno likovno dobrodošlico prihajajočemu prijatelju Paulu Gauguinu. Slike, ki si jih je zamislil kot dekoracijo prijateljeve spalnice, so danes raztresene po vsem svetu. Pravzaprav se je sončnicam posvetil že leta 1887 v Parizu, ko je nastala prva serija, na katerih je cvetove položil na tla oziroma mizo. Najbolj znan arlski niz jih upodablja v vazi.

Izsledki, ki jih je pokazala analiza ene od najbolj ironičnih del v zbirki, so muzeju vodilo pri pozornem spremljanju bledenja barv tudi na drugih delih v muzeju. "Vemo, da je van Gogh precej uporabljal občutljiv rumeni pigment, zato domnevamo, da tudi pri drugih slikah vpliva na bledenje kolorita," besede vodje raziskovalnega oddelka muzeja Marije Vellekoop povzema Guardian. Stroka se je seveda že prej zavedala, da ni le van Gogh, pač pa tudi njegovi sodobniki uporabljali pigmente, ki so občutljivi na svetlobo. Jim je pa nova analiza natančneje pokazala mesta na sliki, na katera naj bodo pozorni.

Neugodne posledice prvih restavratorskih posegov
Amsterdamske Sončnice so že pred dvema letoma poslali v konservatorsko-restavratorsko delavnico in na analizo, saj so opazili, da barve temnijo zaradi pozneje dodane lazure. Van Gogh svojih slik ni premazal z lakom, saj mu je bil ljubši matiran vtis, zato pa so delo verjetno premazali leta 1927, da bi s tem zaščitili površino. Z leti je lak potemnel, zaradi česar so nekoč živahni rumeni odtenki porjaveli in postali bolj zamolkli. Prav tako so opazili, da so zaradi izpostavljenosti svetlobi pozeleneli pigmenti barvil. Nekaj škode so povzročili tudi popravki iz leta 1927, ki so prvoten okrast ton spremenili v bolj oranžno nianso.

Sončnični cvetovi raztreseni po vsem svetu
Petnajst sončničnih cvetov pred rumenim ozadjem je van Gogh naslikal v provansalskem mestecu Arles, verjetno za svojega prijatelja Gauguina, čeprav jih ta nikoli ni prejel. Amsterdamska slika je signirana različica originala, ki jo je naslikal pet mesecev prej, danes pa jo hranijo v Narodni galeriji v Londonu. V Arlesu je naslikal še pet drugih tihožitij s sončnicami – eno delo je bilo uničeno med drugo svetovno vojno, druga so v Philadelphii, Tokiu, Münchnu in v zasebni zbirki.

Umetnina, ki redko zapusti svoj muzej
Slika pravzaprav ni zares last amsterdamskega muzeja, ampak je od sedemdesetih let 20. stoletja na trajni posoji. Po umetnikovi smrti je prišla v roke Vincentove svakinje, zatem njenega sina. V času druge svetovne vojne so jo skrili v zaklonišče, po koncu pa se je vrnila nad družinsko zofo. Med letoma 1946 in 1973 so jo predstavljali na različnih razstavah, danes pa jo zaradi njene dragocenosti redko posodijo drugemu muzeju.