Razstavni projekt Tri sobe (in hodnik) združuje tri razstave, ki se poklanjajo že izvedenim umetniškim projektom, dvema tujima in enemu domačemu, obenem pa že z dolgimi in duhovitimi naslovi izrazijo idejo, ki uokvirja razstavljena dela: Delovne risbe in druge vidne stvari na papirju, za katere ni bilo nujno mišljeno, da se jih gleda kot umetnost, Petnajst ljudi predstavlja svojo najljubšo knjigo in Vse knjige o peki, kruhu in Mateju Andražu Vogrinčiču, vzete iz vseh mestnih knjižnic v Ljubljani.

Razstave so nastale pod kuratorsko taktirko CAC Bukovje/Landskrona, konceptualnega umetniškega centra Bukovje Landskrona, ki deluje v Postojni in na Švedskem in sta ga leta 2010 ustanovila Nina Slejko Blom in Conny Blom. Z razstavo želita spodbuditi diskurz o kuratorstvu z raziskovanjem meja med kuratorsko in umetniško prakso ter avtorstvom.

Kurirati razstavo brez finančnih sredstev
En del razstave sta pripravila že v Estoniji lansko poletje, kjer sta predstavila svojo različico razstave Delovne risbe in druge vidne stvari na papirju, za katere ni bilo nujno mišljeno, da se jih gleda kot umetnost, ki je nastala po istoimenskem projektu Mela Bochnerja, izvedenem v New Yorku leta 1966.

Bochner je zbiral risbe, skice in podoben material, ki ga je dobil od prijateljev in kolegov. Za razstavo je ta material želel uokviriti, a ga je nato zaradi proračuna razstave štirikrat fotokopiral in vstavil v štiri enake fascikle, te pa položil na štiri podstavke. Če je v tistem času hitro in poceni reprodukcijo omogočal fotokopirni stroj, je to danes barvni digitalni tiskalnik, ki sta ga uporabila Nina Slejko Blom in Conny Blom. Tako sta si izposodila Bochnerjevo pametno zamisel, kot navajata, čeprav tudi z razliko v namenu: medtem ko je Bochner uporabil fotokopirni stroj in fascikle, ker ni imel denarja za predstavitev del, sta kuratorja tokratne razstave uporabila tiskalnik, ker sta želela kurirati razstavo brez finančnih sredstev. Umetniki, ki sta jih povabila k sodelovanju, so že vnaprej vedeli, da bodo ustvarjali za fascikel in da se material med reprodukcijo ni bistveno spremenil.

Prav naivna strast do umetnosti je danes najbolj radikalna
Kot sta zapisala, sta z razstavo v majhnem, kulturno podhranjenem mestu v jugovzhodni Estoniji želela predstaviti največje mogoče število dobrih umetniških del. In čeprav sta pozneje ugotovila, da razstavljanje reproducirane umetnosti v fasciklih za tisti prostor ni nič novega, poleg tega pa priznavata nekakšno naivnost takšnega kuratorskega koncepta razstavljanja le iz ljubezni do umetnosti, poudarjata, da je "prav glasno izražanje strasti do umetnosti danes v kuratorski sferi najbolj radikalno in redko".

Kaj opredeljuje umetnika in umetniško delo
Ob večjem prostoru v Škucu sta ta razstavni projekt dopolnila še z dvema razstavama. Tudi razstava v drugi sobi je poklon že izvedenemu projektu. Nastala je po navdihu projekta Josepha Kosutha Petnajst ljudi predstavlja svojo najljubšo knjigo, ki je bil prvič izveden v New Yorku leta 1967.

Joseph Kosuth se je s to razstavo poigraval s konceptom avtorstva del in razstave ter vidiki, ki opredeljujejo, kaj je umetnik in kaj umetniško delo. Petdeset let pozneje so vprašanja o tem še vedno vredna premisleka. Poleg tega kuratorja duhovito navajata, da postavitev žene navdušenje ob predlogih, ki so po njunem mnenju najboljši način za knjižna priporočila. K sodelovanju sta namreč - tako kot tudi pri kuriranju CAC Bukovje/Landskrona - povabila le tiste ljudi, v katerih delih res uživata. Med njimi je le en slovenski umetnik, gledališki režiser Jernej Lorenci.

Kruh in Matej Andraž Vogrinčič ter ponovno – knjige
Tretjo sobo (in razstavo) sta prepustila ameriški umetnici Klari Sax, ki je vanjo umestila delo Vse knjige o peki, kruhu in Mateju Andražu Vogrinčiču, vzete iz vseh mestnih knjižnic v Ljubljani. Z delom se nanaša tudi na zgodovino galerije. V prostoru, kjer danes domuje Škuc, sta bili nekoč steklarna in pekarna, Matej Andraž Vogrinčič pa je to zgodovino prostora preoblikoval v posebno umetniško zgodbo. Leta 2009 so namreč v njegovem projektu Peka Škuc obiskovalci galerije lahko spremljali proces nastajanja umetniškega dela – peko kruha v galeriji. To dejanje je Vogrinčič postavil vzporedno svojemu procesu umetniškega ustvarjanja – intervenciji v prostor, kjer je umetniško delo tisto, ki deluje šele skupaj s prostorom, procesualnosti, stiku z materialom, izdelavi objekta (kruha), neskončno multiplikacijo in s tem konstrukcijo instalacije. Poleg tega pa je peka kruha v galeriji omogočila še čut voha, ki je sicer v kontekstu vizualne umetnosti precej zapostavljen, ter opozarjala na izginjanje kulture pekarn iz starega ljubljanskega mestnega jedra. Projekt je pod naslovom Pekarna Bienale skupaj z dijaki Živilske šole izvajal tudi na 29. grafičnem bienalu v MGLC-ju, ki je potekal pod krovno temo Dogodek.