Ampak vseeno nogometaš, ki je v prostem času – in tega ni bilo malo – prebiral strokovno literaturo. Ali kot pravi Davor Vugrinec sam: "Na pripravah smo imeli veliko časa, kupil sem si literaturo in rodila se je strast in postala moje delo, tako da sem v Zagrebu odprl galerijo. Rekel bi celo, da je to moje življenjsko poslanstvo."

Kolekcija (tokrat) ni tujka ali lektorska napaka
Davorja Vugrinca sem srečala v Narodni galeriji. Opoldne pred odprtjem razstave izseka iz njegove zbirke. Oziroma kolekcije. Razlika je bistvena. Oziroma je bistvena vsaj v hrvaškem jeziku. Zato me je tudi direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki je Vugrinčevo zbirko pripeljala v Ljubljano in ki mi je namignila, da je redkokdaj spoznala človeka s tako prefinjenim naravnim občutkom za umetnost, opozorila, da naslov razstave Kolekcija Vugrinec ni lektorska napaka.
Natančno mi je razlikovanje v hrvaščini pojasnil umetnostni zgodovinar Zvonko Maković, ki je predstavitev Vugrinčeve zbirke opremil s tehtnim besedilom: "Kolekcija pomeni, da želi dobiti institucionalni značaj, da je to nekaj, kar ni nastalo naključno; da to ni zbirka, katere namen je zgolj naložba denarja, ampak zbirka, ki si prizadeva biti svojevrsten korektiv in dopolnitev javnim kolekcijam. Da je Vugrincu to uspelo, med drugim potrjuje tudi to, da si dela iz njegove zbirke izposojajo za potrebe velikih retrospektiv. In končni namen zbirke je, postati pendant Moderni galeriji, njeno dopolnilo."

Pomembne nakupe do konca skriva celo pred ženo
Tista moderna slika v maniri Edouarda Maneta iz uvodnika tega besedila je zadnji nakup Davorja Vugrinca. Gre za delo Mencija Clementa Crnčića Razgled z Bellaviste/Skalne stene pri Novem. "Res mu je uspelo ujeti atmosfero, in to je slikal naravnost iz čolna. In to je zgodovinska slika za hrvaški impresionizem," k zgornji analizi sliki doda Vugrinec. Potem morava nujno še okoli ovinka do avtoportreta Lea Junka, po moji oceni precej neizrazite slike majhnega formata, ki je sama – moram priznati – nisem niti opazila. "Niti svoji ženi nisem povedal, da jo poskušam dobiti, dokler nisem zares kupil te slike. To je izredno pomembna slika," pove Vugrinec, "tako kot je bil Miroslav Kraljević pomemben za generacijo, ki je prišla okoli leta 1910, je bil Leo Junek pomemben za poznejšo generacijo. Bil je kot Bog in mit te generacije." S Kraljevićem je Vugrinec mislil Miroslava Kraljevića, slikarja, iz katerega so njegovi mlajši kolegi nemudoma po smrti leta 1913 naredili pravi nacionalni mit.
Da Davor Vugrinec dejansko uživa ugled v umetnostnozgodovinski stroki in tudi med starejšimi zbiratelji, dokazuje prav Kraljevićeva slika Tri gracije, ki je na ogled tudi v Narodni galeriji. Ko sva se ji približevala, mi je dejal, da so s to sliko povezani morda najbolj napeti trenutki v njegovi karieri zbiratelja. Mislil je tudi, da mu je ne bo nikoli uspelo dobiti, saj je bila v zasebni lasti, in ko je izvedel, da je na prodaj, ni spal tri noči, dokler je ni imel v rokah.

Vprašanje prestiža je, ali imate enega Bukovca
Ampak pravi dragulj na razstavi je tokrat prvič v javnosti razstavljeno delo Vlaha Bukovca Slikar Bela Čikoš Sesija v ateljeju iz leta 1896. "Vprašanje prestiža je, ali imate enega Bukovca," pravi Maković. "O tej sliki ne bom govoril, druge pa so vredne od 80 do 120 tisoč evrov," še doda.
Prav zgodba o pridobivanju te slike pa tudi potrdi, da Vugrinec zares ve, kaj hoče. Da želi oblikovati tudi strokovno cenjeno kolekcijo, ne pa zbirke trendovskih ikon, kar bi sicer klišejsko pripisali nogometašu, ki bi mu še prej in še bolj klišejsko pripisali tudi, da z denarjem od nogometa kupi restavracijo ali bar. "Bukovac je temelj zbirateljstva. Je vodilni slikar hrvaške moderne, brez Bukovca zbirka ne bi bila zbirka. To ime bi moralo biti na začetku zbirke. Imel sem njegova dela, toda nisem bil zadovoljen s kakovostjo. Zdaj imamo delo, ki izpolnjuje vsa merila in stoji na vrhu zbirke," z nemalo ponosa pove Vugrinec, ki v zasebnem vodstvu po razstavi pokaže veliko več strasti in postane skoraj otroško navdušen in iskriv, medtem ko pred televizijsko kamero govori veliko bolj strogo, a na žalost tudi skopo.

Slika, ki je zgodba o vzpostavljanju institucionalne likovne umetnosti
Tudi Maković ne more preceniti zadnjega Vugrinčevega nakupa. Ob tem poudari še poseben zgodovinski pomen motiva na sliki. Prav motiv ateljeja je namreč skriti ključ do enega od pomenov te razstave. Vugrinec sicer zbira hrvaško likovno kiparsko umetnost od leta 1880 pa do sedemdesetih let 20. stoletja, v Ljubljano pa je pripeljal dela do leta 1945. Tako je v središču tudi umetnost obdobja, ko so Hrvati – nekoliko pred Slovenci – začeli oblikovati sistem oziroma infrastrukturo likovne umetnosti. Prav Bukovac je tako leta 1897 ustanovil društvo hrvaških umetnikov, ki je leto pozneje v na novo odprtem Umetniškem paviljonu odprlo razstavo Hrvaški salon in po vzoru Pariškega salona razstavilo najboljša dela hrvaških avtorjev.
In motiv ateljeja namiguje prav na to: da se vzpostavljajo novi prostori umetnosti in da umetnik dobiva prepoznavno vlogo v družbi. In tu imamo na sliki dva umetnika, ki se zavedata svoje nove vloge. Kot pravi Maković: "Slika je pomembna, ker gre za eno od dveh, na katerih sta umetnika upodobila drug drugega pri ustvarjanju. Na Bukovčevi sliki vidimo Belo Čikoša Sesijo pri slikanju Kirke, v zagrebški moderni galeriji pa je hranjena slika, na kateri je Čikoš Sesija upodobil Bukovca pri ustvarjanju. V zgodovinskem kontekstu so te slike pomembne zato, ker pride do afirmacije umetnika kot družbeno pomembne osebnosti, do afirmacije ateljeja kot prostora za proizvodnjo ne le umetnosti, ampak tudi družbenega dobrega."

Bukovac - ljubljenec prednikov igralske dinastije Fox
Bukovčev uspeh je presegel meje današnje Hrvaške. Bil je eden prvih mednarodno uspešnih hrvaških slikarjev. Po uspehu na pariškem Salonu ga je na Otok poklicala družina industrialcev Fox, iz katere je izšla cela igralska dinastija. "Ta družina je konec 20. stoletja kupila veliko Bukovca, ga povabila k sebi in celo na britanski kraljevi dvor,« pravi Maković, »On je institucija in še vedno so številna njegova dela v Veliki Britaniji, pojavlja se na dražbah in s ponovno večjim interesom za historicizem, tudi raste cena njegovih del."
Mušič (z vprašajem) na razstavi
V zgodovino institucionalizacije hrvaške umetnosti spada tudi odprtje zagrebške likovne akademije leta 1907. Ljubljana akademijo dobi šele leta 1945. Zato je bil Zagreb v prvi polovici 20. stoletja tudi za Slovence pomembno kulturno središče in mnogi so se tam izobraževali. Na razstavi tako zagledamo zgodnjega Mušiča. V katalogu je ob navedbi avtorstva vprašaj in tudi v galeriji je bilo pred odprtjem nekaj razprav o tem, ali to je ali ni Mušič. Kakor koli, že to, da je v zbirki delo, atribuirano slovenskemu avtorju, pove veliko o tem, da sta se v tem obdobju hrvaški in slovenski kulturni svet prepletala in da je bilo med umetniki veliko stikov.
"Dva najinteligentnejša slikarja, ki sta izšla iz zagrebške akademije, nista Hrvata, ampak Slovenca, Zoran Mušič in Gabrijel Stupica," postavi hipotezo Maković in me odpelje do slike, ki se je pravzaprav vrnila v Ljubljano. Na koncu razstavnega prostora malo levo od plastike Meštrovića in še malo bolj levo od čudovite Marije Magdalene Milivoja Uzelca, ekspresionistične mojstrovine, ki je bila skoraj odločilna za Vugrinćevo odločitev za zagon resne zbirateljske kariere, vidimo akt Julčka Vilka Gecana. Fotografija v hrvaškem katalogu razstave, ki nam jo pokaže Maković, pa prikazuje avtorja ob sliki na razstavi v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu leta 1921.
V Zagreb pride Georg Grosz
In ko smo že pri odnosu Slovenci-Hrvati, Makovića povprašam še po imenu Otona Postružnika, ki sem ga malo prej zagledala na razstavi. Priznam, še nikoli nisem slišala zanj, nikoli ga nisem zagledala v besedilih o slovenskem slikarstvu, ampak očitno je bil Slovenec. Pod sliko piše: rojen v Mariboru, umrl v Zagrebu. Ampak slika me ni najprej pritegnila zaradi slovenskega imena avtorja, ampak veliko bolj zaradi sloga in motiva, saj spominja socialno angažiranost na novo stvarnost (Neue Sachlichkeit) kakšnega Otta Dixa ali Georga Grosza. Očitno ta moja teorija ni popolnoma zgrešena.
"Leta 1929 hrvaški umetniki ustanovijo združenje Grupa Zemlja, ki je levo orientirana in socialno angažirana in ki se ozira k novi stvarnosti weimarskega obdobja ter k Dixu in Groszu," potrdi Maković in nadaljuje, "Hrvaški slikarji pozorno spremljajo ta slikarja. O Groszu zelo dober esej napiše celo Krleža in leta 1932 na pobudo Hegedušića in Krleže v Zagrebu gostuje razstava Dixa. Bila je velik uspeh in po razstavi so mnoga razstavljena dela na Hrvaškem tudi prodali." Grosz v Zagrebu … leta 1932 … Očitno je Zagreb bil že tedaj večji kulturni center od Ljubljane in podobno kot še zdaj mu je uspelo gostiti tudi velika aktualna imena tedaj sodobne umetnosti.

Mladi Hrvati zbirajo umetnost; hrvaško umetnost
V tem pogledu je pomembna tudi tradicija zasebnih zbirateljev, kakršen je Vugrinec. Seveda so se v tranzicijskem obdobju z obiljem novega kapitala tudi pri nas pojavili novi zbiratelji. Vendar pa se jih je nenavadno veliko odločilo, da bodo načrtno zbirali zgolj hrvaško umetnost. Maković to komentira: "To so zelo inteligentni, kulturni ljudje. Ne gre le za to, da bi tekmovali v družbenem statusu, ampak gre za to, da se pokaže skrb za zbiranje nacionalne dediščine." In očitno so vplivali tudi na Vugrinca. "Med vsemi našimi zbiratelji vladata domoljubje in tekmovalnost," pravi, "To me je pritegnilo, da sem se priključil zbirateljskim krogom." Navede tudi sicer popolnoma objektivno okoliščino, da so velika tuja imena preprosto zelo draga in da verjetno ne bi mogel oblikovati celovite zbirke tujih umetnikov, medtem ko so mu hrvaški vendarle dostopnejši.
In tudi prvo delo, ki ga je kupil, je bilo hrvaško. Še več, v tem nakupu se ni pokazala le njegova nacionalna, ampak še bolj lokalna pripadnost. Kupil je namreč delo varaždinskega slikarja Miljenka Stančića in tudi pozneje je kupil še nekaj del umetnikov iz rodnega Varaždina. O svojih začetkih pove: "Moramo se vrniti v leto 1997, ko sem naredil prvi prestop iz kluba Varteks v klub Trabzonspor v Turčiji. Potem se je moj finančni položaj izboljšal in obdan sem bil z ljudmi, ki so kupovali slike Miljenka Stančiča in Iva Režka, torej varaždinskih slikarjev. In tako sem tudi jaz kupil svojo prvo sliko in ugotovil, da me to preprosto zanima. Kot igralec sem imel veliko časa v karantenah in kupovati sem začel literaturo in ta strast se je razvila. Danes je to moj konjiček, pa tudi posel. V Zagrebu sem odprl galerijo, ampak predvsem se mi zdi, da je to moje življenjsko poslanstvo."
Morda bo še kdo na ogled postavil svojo zbirko
Vugrinec je bil tudi prvi med hrvaškimi zbiratelji, ki je svojo zbirko razstavil za javnost. Poleg njega je, kot pravi Maković, menda samo še en zasebni zbiratelj, neki zagrebški odvetnik prav tako organiziral razstavo svoje umetnosti. Morda bodo sledili še drugi, saj se menda obeta niz razstav zasebnih zbirk v Klovičevih dvorih. Kar pa menda – če bo do tega zares prišlo – ponovno ne bo naključje, saj je tam kot višja kustosinja zaposlena Petra Vugrinec, Davorjeva soproga.
Morda si tokrat za ogled Narodne galerije velja vzeti nekoliko več časa, kar nekaj ur pravzaprav. Kolekcija Vugrinec je namreč svojevrsten pendant stalni zbirki Narodne galerije. V obeh primerih gre za razvoj likovne in kiparske umetnosti narodov, ki sta svojo likovno umetnost začela institucionalizirati in sistematično razvijati šele proti koncu 19. stoletja; gre za dve "prizorišči", katerih umetniki so se srečevali, bili člani istih društev, z razstavami gostovali drug pri drugem. Obenem pa opazimo razlike. Impresionizma, ki ga seveda tudi v primeru slovenskih "impresionistov" lahko tako označimo le pogojno oziroma kontekstualno oziroma ga lahko imenujemo tudi drugače, je pri Hrvatih zelo malo, veliko več pa je secesije in simbolizma. Vsaj ta razstava dopušča takšen sklep.
Prav zato je sijajno, da je direktorica Barbara Jaki razstavo pripeljala k nam, četudi je to na koncu omogočila sponzorska podpora Rika (ki bi — mimogrede – prav tako lahko kdaj na ogled postavil svojo zbirko) in nam tako omogočila primerjalno študijo na enem mestu.
POD ČRTO – Davor Šuker in Zdravko Mamić na razstavi
Prišel je tudi Davor Šuker. Pa razvpiti nogometni funkcionar Zdravko Mamić. V drobnem pripisu ne morem mimo odprtja, ki je bilo svojevrsten dogodek. Nekaj sto Hrvatov je Vugrinec pripeljal s seboj na slovesnost. Med njimi tudi znana imena iz športa in športnega funkcionarstva. In ko se je večer prevešal v zadnje dejanje, si za trenutek pomislil, da je zunaj na stopnicah mednarodna avtobusna postaja. Iz zvočnika so si sledili klici tipa: Avtobus Davor za Pulj ob 8.40, avtobus Igor za Varaždin ob 8.50 … (mimogrede, imena sem si izmislila, nisem si jih zapomnila). In tako se je postopoma galerija izpraznila.
Jaz pa sem še nekaj časa razmišljala o tem, kako bi tudi pri nas in ne le ob takih priložnostih v galerije pritegnili množice. In to tudi zaradi nedavne izkušnje z rusko strastjo do umetnosti, ko sem ob jutranji sobotni uri, še pred odprtjem stare Tretjakove pred vhodom naletela na dolgo vrsto ne turistov, ampak ruskih družin, ki so do poldneva natrpale muzej starejše ruske umetnosti. Ampak podobnih izkušenj, ne nazadnje s strastnim obiskovanjem matinej, tradicionalnih brezplačnih opoldanskih koncertov Berlinskih filharmonikov, pred vstopom na katere se gnetejo berlinski študenti, sem imela še nekaj. Samo v Sloveniji se zdi, da umetnosti »ljudstvo« noče vzeti za svojo prostočasno dejavnost; da ne rečemo strast.