Glipototeka Ny Carlsberg v Köbenhavnu trenutno (in še do začetka decembra) polikromijo obravnava na več kot samo teoretični ravni. Razstava Transformacije: Klasične skulpture v barvah skuša pokazati, da je bila "antika vse prej kot skeptična do barv" ter da je predstava o "belem marmorju v zibelki evropske umetnosti zgolj trdovraten mit". Danci so na ogled postavili okrog 120 eksponatov: polovica so originalni kipi, poleg njih pa njihove eksperimentalne rekonstrukcije v barvah.

Za novodobne rekonstrukcije je poskrbela mednarodna, interdisciplinarna raziskovalna skupina Copenhagen Polychromy Network (CPN), ki se ukvarja ravno z raziskovanjem polikromije v antični rimski in grški umetnosti. Vse skupaj se je začelo s podobno razstavo pred desetimi leti, a je tokratna zaradi napredka tehnologij še toliko bolj avtentična, poudarjajo organizatorji.

Panoga je še v povojih
"Raziskava antične skulpturne in arhitekturne polikromije je interdisciplinaren podvig, ki združuje družboslovne in naravoslovne vede. Tehnološki napredek v znanosti ima zato na naše področje naraščajoče velik vpliv," je za spletni portal Hyperallergic razložil kurator razstave Jan Stubbe Østergaard. "Primerov je veliko. Multispektralne podobe (MSI) postajajo pomemben način, kako identificirati pigmente; analiza izotopov nam pomaga pri določanju porekla pigmentov na osnovi svinca; tudi spektroskopske analize ponujajo vse bolj precizne informacije. Skupaj to pomeni, da se pred nami ponovno pojavlja vsak kompleksnost antične polikromije v prepletu s skulpturnimi formami. Ampak še vedno smo zelo na začetku."

Korenine zmote v renesansi
Mit o monokromatski antični umetnosti ima korenine v renesansi, obdobju, ko so našli ključne umetnine, kakršni sta Belvederski torzo in Laokoonova skupina. "Sklepali so, da sodijo v klasično antiko, in jih razumeli kot vzorčne primere. Da so bili beli, so sklepali preprosto zato, ker je večina barv skozi leta zbledela. Ni šlo torej za namerno zatajevanje, pač pa za napačno sklepanje majhne, vplivne, kultivirane druščine akademikov, katerih ugotovitve so se kodificirale in prenašale poznejšim generacijam."

Namerna represija podatkov pa je bila nemara v igri pri recepciji antične umetnosti v 20. stoletju: v 19. stoletju so postopoma ugotovili, da so bile antične skulpture večbarvne, a je bilo to "navzkriž z estetskimi, etičnimi in ideološkimi normami Evrope ali pa kar z evropsko identiteto." Akademiki resnico tako poznajo že več kot stoletje, a to vedenje nekako ni pronicalo do širokih množic.

Na "novo" estetiko se je težko navaditi
In morda bo tudi še trajalo, preden se na idejo navadimo: "popravljene" rekonstrukcije kipov se večini gledalcev zdijo kičaste, karikirano pobarvane in vpadljive. Zdi se, kot da barva kipom jemlje dih brezčasnosti in jih usidra v specifičen zgodovinski kontekst.

Barve so dopolnjevale zgodbe
"Vloga barve v antičnem kiparstvu je bila ključna," opozarja Østergaard. "Odločilna je za vizualno estetiko kipa, očitno, pa tudi za berljivost narative - od tega, da so na kip vrisani paščki sandal in uzde konjev, do tega, da je po nogi ranjene Amazonke mezela kri, in tega, da barva pomaga identificirati portretiranca: arhaična kore (stoječa oblečena ženska figura) v peplosu denimo najbrž ni bila mlado dekle (kore), ampak boginja, kar se je iz njenih oblačil razbralo samo zaradi poslikav."