V novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine bodo danes in jutri uprizorili Kobetovo opero Krst pri Savici, v kateri se v glavnih vlogah predstavljata Irena Yebuah Tiran in Anton Habjan, član SNG Opera in balet.

Na vprašanje, od kod sploh ideja za opero Krst pri Savici, Kobe odgovarja, da je že v času glasbenega izobraževanja poslušal in raziskoval različne glasbene zvrsti, opera pa mu je bila med njimi najbolj pri srcu; pri izbiri besedila je izhajal iz dobrega poznavanja. Le-to je povezano z anekdoto iz osnovnošolskih dni. "Veljalo je, da če si se naučil Krst pri Savici, si dobil pet pri slovenščini, kar sem storil. Potem pa smo zamenjali kar nekaj učiteljic za slovenščino in vsakič sem povedal Krst pri Savici in dobil petko. Tekst sem torej res dobro poznal in se mi je zasidral v spomin."

Ideja o operi se je porodila pred tremi leti, a kot pravi Kobe, takrat še ni imel dovolj tehničnega znanja, zato je projekt obmiroval, ko pa so bile okoliščine prave, se je lotil pisanja, kar mu je vzelo približno leto dni časa. Pri tem mu je bil v veliko oporo dirigent Aleš Makovac, ki je bil tudi njegov profesor. Opera ima dve dejanji s skupno osmimi prizori, je namreč tudi Kobetovo diplomsko delo na novomeškem Konservatoriju za glasbo Jurija Slatkonje.

Čeprav se je držal Prešernovih verzov, pa poslušalce čaka malce drugačen konec. "Konec mi že od začetka ni bil najbolj všeč, sploh pa se mi ni zdel primeren za scensko uprizoritev. Ljudje si želijo jasen konec, ne pa, da stvari obvisijo v zraku. Tako da sem si konec drznil spremeniti," pravi mladi skladatelj, a pri tem konca ne želi izdati.

Kot pravi, se je že pri pisanju zavedal produkcijskih - Dolenjska nima primerno akustične dvorane - omejitev, zato ni napisal glasbe za celoten orkester, temveč samo za klavir (Tadej Podobnik), mogočnost orkestra pa zaupal zboru (poje Mešani zbor Vokalne akademije Jurij Slatkonja pod vodstvom Aleša Makovca), ki ima, kot pravi sam, skorajda nosilno vlogo, saj namesto orkestra slika ozračje. "Sreča je, da večji del opere poteka v intimnem okolju, tako da je klavirska spremljava več kot zadostna podlaga in zato poslušalci ne pogrešajo celotnega orkestra. Seveda bi se dalo z orkestrom narediti veliko stvari."

Številne težave na poti do uprizoritve
Od pisanja do uprizoritve pa je vodila dolga pot. "Ko sem končal pisanje partiture, sem mislil, da je moje delo v bistvu končano. Nisem bil pripravljen na pot, ki smo jo potem prehodili do uprizoritve. Izkazalo se je, da namreč Dolenjska ni pripravljena na tak projekt. Z ožjo organizacijsko ekipo smo naleteli na 100 in eno težavo," je bil nad nepodporo v širši skupnosti razočaran Kobe.

Opero so prvič uprizorili novembra in naleteli na stoječe ovacije, vseeno pa so nekaj podrobnosti v uprizoritvi spremenili. "Dogajanje na odru smo dodelali, videli smo, kje bi lahko stvari še izboljšali, da bo uprizoritev še bolj dinamična. Seveda pa bi si želel delo orkestrirati, če bi se recimo pokazala možnost sodelovanja z ljubljanskim gledališčem."