Njegov za jugoslovansko glasbeno sceno prelomni album Andromeda je izšel leta 1980, ko so ga v Jugoslaviji prodali v 21.000 izvodih, v državah Beneluksa in v Rusiji ter na Švedskem pa v 15.000 izvodih. Sledila sta mu še albuma Odyssey (1982) in Electric Dreams (1985). V Mariboru, kjer je nastopil pred triinštiridesetimi leti v Hali D, ga bo mogoče nocoj slišati v okviru Mednarodnega festivala računalniške umetnosti (MFRU), ki letos praznuje 20. obletnico obstoja.

Ste imeli v zgodnji mladosti še kak pomemben vir glasbenega navdiha poleg glasbene šole, v kateri ste se kot otrok učili harmonike?
Glavni stik s tujo glasbo in predvsem novitetami je bil seveda Radio Luxembourg. Kot najbrž številni drugi imam spomine na nočno "skrivno" poslušanje te postaje na kakem starem domačem radiu. Elektronske glasbe še ni bilo mogoče slišati. Takrat so mi bili najljubši na primer Rolling Stonesi in Beatli, nekatere njihove skladbe sem znal tudi sam preigravati in peti.

Danes še poslušate radio?
Poslušam. V osnovi vse radijske postaje, ampak moram dejati, da običajno kar hitro menjam na kako drugo. Morda gre kdaj lahko tudi pač za nesrečen trenutek in mi takratni izbor ne odgovarja. Sem pa bil v zadnjem času večkrat pozitivno presenečen nad glasbenim izborom Radia Študent. Sicer v osnovi poslušam vso glasbo, vendar je ne poslušam toliko, da bi me kakor koli obremenjevala. Sem zelo samosvoj človek in živim v svojem svetu, tako da imam včasih vtis, da bi lahko motila moje lastno ustvarjanje, če bi se navzel drugih vplivov. Povsem drugače pa je s plesno komercialno glasbo, ki jo tudi igram ...

Gre pri tej za bistveno bolj obrtniški način razmišljanja? Imate določene principe, ki jim sledite, oziroma kak svoj recept, ki zagotavlja dober rezultat?
Vsekakor gre za obrtniški način razmišljanja. Recept je preprost: dober ritem in melodija (nasmešek). Za plesne hite sem se moral pravzaprav naučiti ustvarjanja dobrih ritmov. Dober ritem v tem primeru pomeni, da je natančen - v smislu, da so dobe postavljene tako, da se plesalec znajde. Gostom na plesih hočem dati vse, kar jim lahko.

V mojem primeru to pomeni tudi, da jih običajno zelo razveselim s svojimi aparaturami na odru, ki si jih lahko ogledajo od blizu. Za elektroniko se moram potem prav razbremeniti drugih dimenzij zvokov in kompozicij, ker me lahko prav motijo pri ustvarjanju.

Začetki vašega glasbenega ustvarjanja segajo na Vrhniko, v obdobje pred zasedbama Dekameroni in Prah …
Da, k sodelovanju me je povabil prijatelj Vinko, in tako sem bil v tem kvartetu dve leti klaviaturist in pevec. Nato pa sem po naključju izvedel od drugega prijatelja, da skupina Dekameroni išče klaviaturista, zato sem zapustil prejšnjo zasedbo, četudi sem morda to storil malo nerad zaradi prijateljskih odnosov, ki smo jih gojili. Z Dekameroni smo bili dejavni do leta 1972, vendar pa sem imel naš hit Sava šumi že zložen, preden sem se pridružil skupini. Je bil pa Gregor Čož tisti, ki je skladbo nato tako preoblikoval, da je iz nje naredil pravi hit.

In kako vas je pot zanesla v tujino? Ste takrat že posedovali ves ta "studijski arzenal"?
V kavarni hotela Lev, kjer sem nastopal, sem spoznal Milana Hribarja, očeta danes dobro znanega glasbenika Andraža Hribarja. Takrat je imel skupino Intervali, ki sem se ji pridružil kot klaviaturist. Veliko smo igrali v Turistu, vendar sva se z Milanom odločila, da se odcepiva od njih. Tako naju je pot nesla v Avstrijo, od tod pa naprej v Nemčijo, kjer sem nato igral v spremljevalni skupni Erica Silvestra, ki je bil takrat precejšnja zvezda v domovini.

Po vrnitvi v Slovenijo sem osnoval zasedbo Prah, in takrat se je v mojem ustvarjanju začela tudi elektronska doba. Takrat sem začel nabavljati prve pomembnejše kose opreme - prve električne orgle hammond, prvi sintesajzer moog, pa melotron … Delovali smo približno pet let in zelo veliko nastopali v Kočevju, kasneje še v kavarni hotela Slon. Potem pa smo začutili, da se naši interesi razhajajo, kakor da bi si na nek način "povedali vse, kar si imamo za povedati", zato smo šli vsak svojo pot.

Konec te poti vas je torej privedel na začetek druge, samostojne glasbene poti? Ste dejansko načrtovali, da boste krenili dalje kot 'one-man-band'?
Nekoč me je Bert Rodošek, ki velja za prvi slovenski 'one-man-band', prosil za zamenjavo. Najprej sem se upiral, ker sem menil, da "ne znam", vendar me je Bertu uspelo prepričati, in tako sem nastopil namesto njega. Čez nekaj časa sem bil na večerji v Emonski kleti in takratna direktorica me je nagovarjala, da bi nastopal pri njih, rekoč da dobro plačajo. Vendar sem jo tudi sprva zavrnil. Čez dva dni, ko sva se ponovno srečala, pa sem predlagal tako visoko vsoto, da sem mislil, da me bodo tako ali tako zavrnili. Sklenili smo dogovor in začel sem redno nastopati tam.

To je bilo prekrasno obdobje, imel sem tudi povsem proste roke, kar se glasbe tiče. Dejal bi, da sem se tam "ustvaril" in v tem času sem tudi ustvaril Andromedo. Nastopi so občinstvo seveda še dodatno pritegnili zaradi vseh teh kosov opreme, ki jih še danes uporabljam na nastopih. V Emonski kleti sem nastopal celih enajst let …

Dandanes je občinstvo precej razslojeno, zaradi velikega števila dogodkov v prestolnici tudi precej razdrobljeno, hkrati pa morda manjka prostorov za zabavo starejšega občinstva, ki pa še vedno goji zanimanje za nove glasbene prijeme. Kdo je bil takrat v občinstvu oziroma - če se lepše izrazimo - kakšna je bila takrat struktura občinstva?
V občinstvu si našel vse, prav vse! Tudi starostno gledano je bil velik razpon. Recimo tudi Pankrti, ki so bili takrat ravno v fazi ustanavljanja skupine, so prišli kdaj tja. Kdaj se je prav tako zbrala skoraj vsa ljubljanska kulturna srenja, in to je zame pomenilo hkrati možnost "preizkušanja" svojega glasbenega materiala na gostih. Zelo me je zabavalo, da so nekateri kdaj za kako mojo skladbo prišli prosit, naj jo zaigram še enkrat, in menili, da gre za nekaj, kar je nedvomno nastalo v tujini (smeh).

Zabavno druženje ob glasbi za zrelejšo generacijo najverjetneje danes žal res večinoma organizirajo le društva starejših v sodelovanju s plesnimi šolami.

Album Andromeda se je prodal v zelo veliki nakladi, vendar – kolikor mi je znano – ga ni bilo lahko izdati ...
Da, oboje drži. To, da se je nato prodajal v tako velikih številkah, je bilo seveda veliko presenečenje. Vendar sem, preden je lahko do tega prišlo, res imel težave, da sem ga izdal. Ko sem končal material, sem ga nesel na Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana, vendar so me tam gladko zavrnili. Slišati jim je bilo kot cerkvena glasba in da ni pravi čas za kaj takega, so dejali (smeh).

Nadalje pa je bil tukaj pomemben Vilko Ovsenik, vodja založbe Helidon, ki sem ga poznal že kar nekaj let. On me je napotil na Borisa Kovačiča, ki je bil takrat predstavnik RTV-ja Beograd v Ljubljani. Tukaj je bila zgodba povsem drugačna, saj so mi v roku enega dneva sporočili, da mi bodo izdali album. Na razpolago sem dobil studio Akademik s tonskim mojstrom Mirom Bevcem.

Bilo je precej smešno obdobje; dejansko sem se zaklenil v studio, vendar se je veliko govorilo o tem, kaj ustvarjam. Tudi glasbeniki so bili zato razdeljeni. Nekateri so seveda zavračali idejo ustvarjanja glasbe z aparaturami. To prinaša tudi slutnjo, da je človek zamenljiv.

Najbrž je bilo s promocijo in distribucijo precej lažje, če je ploščo izdal RTV, ki je imel svoje izpostave po državah Jugoslavije ...
Da, seveda je bilo super, da se je plošča razposlala po vseh nacionalnih radijskih postajah. Razen na slovensko sem jo moral sam nesti, in še tako je niso kar tako sprejeli - šlo je prek prijateljskih vezi (smeh).

In kakšna so pričakovanja pred nastopom v Mariboru?
Seveda se zelo veselim, da se po toliko letih ponovno vračam tja. Še posebej, ker imam veliko novih aparatur! Bo pa to zagotovo povsem drugačna izkušnja, ker gre za povsem drug kontekst in prizorišče.