Devet let je bil tudi urednik notranjepolitične redakcije takratnega tednika Mladina. Bil je med prvimi novinarji v Jugoslaviji, ki si je upal kritizirati Slobodana Miloševića takrat, ko niti vodilno slovensko časopisje tega ni počelo. Pozneje je novinarstvo opustil in ustanovil založbo Karantanija - eno prvih neodvisnih založb, ki deluje še danes.

Leta 1988 je ob razkritju dokumenta Jugoslovanske ljudske armade, ki je napovedoval represijo v Sloveniji, za Janezom Janšo in Ivanom Borštnerjem pristal v vojaškem zaporu. Sledile so ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic in demonstracije na Roški. Prvič po desetletjih diktature je popustil strah in ljudje so si v boju za demokratične politične ideje upali na ulice. Pljusknil je neustavljiv val slovenske pomladi, ki je privedel do konca komunističnega režima in vzpostavitve demokracije in naposled osamosvojitve. A 30 let pozneje Tasić, nekdaj tudi sam član ZKS, z obžalovanjem ugotavlja, da je komunizem v Slovenji preživel in da zaradi parazitske globoke države vsi živimo slabše. Stare strukture v politiki in medijih ter bivši sodelavci Udbe po njegovem izkoriščajo demokratično okolje za lastno bogatenje na račun večine.

Izvor slovenske stranpoti vidi že v aferi JBTZ, ko je slovenska partija aretirala in žrtvovala trojico Slovencev, da bi se prikupila jugoslovanskemu vrhu in se obdržala na oblasti, doma pa je dajala vtis, da tudi sama nasprotuje ravnanju JLA. Slovenski komunisti so tako po njegovem mnenju iz afere JBTZ in demokracije imeli največ koristi, saj so sestopili z oblasti tako, da so obdržali vse poglavitne vzvode. V rokah imajo še vedno ekonomsko moč, prek te pa odločilno vplivajo na delovanje sodstva in medijev.

Tasić pravi, da tudi sam v preteklosti ni prav verjel v obstoj udbomafije oz. globoke države, a razvoj dogodkov je pokazal, da je Slovenija poleg Romunije in Bolgarije med tistimi nekdanjimi komunističnimi deželami, ki ni opravila tranzicije in jo stare sile še vedo hromijo. Prav zato tudi ne napredujemo tako hitro kot Češka, Poljske, Slovaška, Madžarska in baltske države.

Okrog dve desetletji se je ukvarjal zgolj z založništvom in se glede javnega delovanja pasiviziral, ker je verjel, da gre Slovenija kljub pretresom in turbulencam po poti demokratičnega razvoja. Ob aferi Patria, sploh pa zaporu Janeza Janše, pa se je, kot pravi, spontano aktiviral. Bil je osupel, da je moč globoke države tako velika, da si upa z zlorabo pravosodja odstraniti političnega nasprotnika in ga strpati v zapor. Dodaja, da bi enako dvignil glas, tudi če bi z zlorabo pravosodja obsodili in zaprli Milana Kučana. Zanj sicer meni, da simbolno predstavlja omrežje, ki je privedlo do takih absurdov, ko nekdanji sodelavec Udbe Drago Isajlović, ki je leta 1988 aretiral tudi njega, v Pahorjevi vladi postane svetovalec ministra Križaniča.

Izid slovenskih volitev vidi Tasić kot pat pozicijo, ki bo zahtevala veliko modrosti in povezovanja, sam pa meni, da so napovedi za uspešno vlado v tem trenutku slabe. Kot sprostitev od aktualnega dogajanja se Tasić ukvarja s feleristiko – vedo o medaljah. Je strasten zbiratelj in eden najboljših poznavalcev v tem delu Evrope. Medalje so zanj odsev držav in režimov ter vrednotenja posameznikov znotraj njih. Kot zbiralec ima veliko rdečih zvezd in v kontekstu zgodovine je to zanj avtentičen simbol, sedanje poveličevanje rdeče zvezde in bivšega režima pa vidi kot načrtno provociranje in razdvajanje slovenskega naroda. Tasić meni, da je priznanje zločinov in distanciranje od zločincev na strani Zveze borcev nujno za dialog, prav tako pa na domobranski strani distanciranje od vodstva, ki je domobrance izpostavilo prisegi tretjemu rajhu. Prihodnost vidi svetlejšo le v resnicoljubnosti in povezovanju.