Ohranjena fotografija iz tovarne Obrtnik je iz arhiva Evgena in Jelke Škerlak. Foto: MMC RTV Slovenija
Ohranjena fotografija iz tovarne Obrtnik je iz arhiva Evgena in Jelke Škerlak. Foto: MMC RTV Slovenija
Avtorice monografije: Urška Stankovič Elesini, Alenka Pavko Čuden (naravoslovnotehniška fakulteta) in Estera Cerar (Tehniški muzej Slovenije). Foto: MMC RTV Slovenija

To je bila najboljša fakulteta v Jugoslaviji, vsako leto je bilo vpisanih več sto študentov. Če si imel diplomo ljubljanske fakultete, je to v jugoslovanski tekstilni industriji nekaj veljalo.

Alenka Pavko Čuden o ljubljanski fakulteti
Pripravile so tudi angleško različico monografije, za katero upajo, da bo svojevrsten turistični vodnik za številne obiskovalce, ki pridejo v Ljubljano. Foto: MMC RTV Slovenija

Mene je fasciniralo sodelovanje med tekstilci, kako so delali skupaj. Ko sem brala o združenjih, društvu tekstilnih inženirjev in tehnikov, kaj vse so tekstilci naredili prostovoljno za tekstilno panogo, da je sploh obstajala, sem bila navdušena.

Urška Stankovič Elesini

To sta dve izmed zanimivosti, ki jih najdemo v knjigi Tekstilne poti po ljubljanskih ulicah, v kateri so Urška Stankovič Elesini, Alenka Pavko Čuden (naravoslovnotehniška fakulteta) in Estera Cerar (Tehniški muzej Slovenije) predstavile zgodovino tekstilstva in oblačilstva v Ljubljani. Knjigo je izdal Oddelek za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, sofinancirala pa jo je Mestna občina Ljubljana. Namenjena je vsem, ki jih zanima bogata zgodovina tekstilstva.

Cilj avtoric je bil pokazati, da imamo na tem področju veliko znanja in dolgo tradicijo, pa se tega večina Ljubljančanov sploh ne zaveda. "Kot zavedne tekstilke nas boli srce, ko večina ljudi misli, da gre pri tekstilcu samo za šivanje in pletenje, kar sploh ni res. Marsikaj smo delali in delamo," odločno pravi Alenka Pavko Čuden. Šuštarski most, Čevljarsko ulico, Krojaško ulico in številne druge Ljubljančani in obiskovalci uporabljajo, ne da bi pomislili, da so dejansko odraz bogate tekstilne zgodovine.

Ideja o pripravi monografije, ki je, kot so poudarile njene avtorice, namenoma napisana poljudno, se je porodila ob objavi razpisa MOL-a. "Ljubljana nikoli ni veljala za tekstilno mesto in takšne publikacije o tekstilu v Ljubljani sploh ni bilo. Na prvem razpisu nismo bile uspešne, na lanskem pa nam je uspelo pridobiti sredstva in tako smo zavihale rokave," je pojasnila Urška Stankovič Elesini.

Z zgodovino tekstilstva so poklicno povezane vse tri, Urška in Alenka kot izredni profesorici na naravoslovnotehniški fakulteti, Estera kot kustodinja v Tehniškem muzeju Slovenije. "Prvo poglavje pri enem izmed predmetov je bilo vedno namenjeno zgodovini tekstila, zato sem že v ta namen zbrala precej materiala," je vpletenost zgodovinskega védenja v pedagoški proces pojasnila Urška.

Tako se je začel zahteven projekt zbiranja in urejanja gradiva. "Hitro se je izkazalo, da je gradiva za zastavljen obseg in predvsem skromna finančna sredstva čisto preveč," eno izmed težav, s katero so se spopadle, pojasnjuje Cerarjeva. Priprava je trajala dobro leto, delo pa so si vsebinsko razdelile. "Moj del je bil namenjen pregledu zgodovine zbornic, društev in organizacij. Zelo me je, recimo, presenetilo, da razen društva, ki je bilo zelo dejavno, zapisov o npr. tekstilnem združenju pri GZS-ju, kako je nastalo in kakšen je bil njegov razvoj, sploh ni bilo," pravi Cerarjeva.

Revija Tekstilec dragocen vir
"Informacije smo pridobile iz različnih revij, arhivov, s pomočjo intervjujev itd. Že dolga leta obstaja strokovna revija Tekstilec, v kateri je zelo veliko zapisov, tudi tistega, česar nismo pričakovale,
" jo dopolni Stankovič Elesinijeva. Med sogovorniki, ki so jim osvetlili marsikatero dejstvo, je bila tudi dolgoletna urednica Tekstilca Anica Levin, ki jim je potem odprla vrata naprej in jih povezala z drugimi. Med pripravami so se dokopale do številnih podatkov, ki še niso bili nikoli nikjer objavljeni. Kot primer navedejo tovarno konfekcije Kroj, ki je nastala takoj po 2. svetovni vojni iz Oficirske zadruge IV. Armije in ki je prvotno delovala na Gosposki ulici.

Fotografije nekoč in danes
Knjiga je opremljena tudi z bogatim fotografskim materialom, ki med drugim obuja preteklost stavb in podjetij, ki jih danes ni več ali pa imajo popolnoma drugačno podobo in namen. Na vprašanje, ali jih je med zbiranjem gradiva kaj presenetilo, odgovarjajo, da predvsem izjemna solidarnost in povezanost tekstilcev. "Mene je fasciniralo sodelovanje med tekstilci, kako so delali skupaj. Ko sem brala o združenjih, društvu tekstilnih inženirjev in tehnikov, kaj vse so tekstilci naredili prostovoljno za tekstilno panogo, da je sploh obstajala, sem bila navdušena," pravi Stankovič Elesinijeva. Kot navaja, je le redkim znano, da je društvo, ustanovljeno leta 1936, še pred 2. svetovno vojno doseglo, da je tedanja oblast omejila izdajanje dovoljenj tujim mojstrom za bivanje in zaposlovanje v Sloveniji, ki so v tekstilnih tovarnah zasedali vodilna mesta. Slovenski delavci so bili namreč v večini v podrejenem položaju.

Tekstilna industrija danes
Na pomislek, da med ljudmi prevladuje mnenje, da je danes maloštevilna tekstilna industrija v Sloveniji sicer zelo kakovostna, vendar pa je že leta v upadu, Alenka Pavko Čuden odgovarja, da je to splošna miselnost, proti kateri se tekstilci bojujejo. "Tudi zato smo se odločile, da izdamo to knjižico. Ker to ni res. Obseg tekstilne industrije res ni tak, kot je bil v 80. letih, a dejstvo je, da mediji po navadi poročajo samo o propadih podjetij. Tisti, ki pa dobro delajo, se nočejo izpostavljati, ker v takih primerih iz tega vedno pride neka afera. Kar je ostalo, dela dobro," poudarja Pavko Čudnova.

Po njenih besedah v Sloveniji ne moremo izdelovati poceni in preprostih stvari, dodana vrednost mora biti večja, kar je tudi razlog, da so se morale tovarne, ki so obstale, preusmeriti. "Nekaj jih je propadlo zaradi divje privatizacije. Lahko bi obstale v manjšem obsegu, blagovne znamke so bile, znanje je bilo, oprema navsezadnje tudi. Nekaj podjetij in tovarn je propadlo zaradi nesposobnosti, nekaj zaradi divjega lastninjenja, nekaj tudi zaradi prepočasne preusmeritve. Dejstvo je, da v takem obsegu, kot je bila zamišljena za jugoslovanski trg, tekstilna industrija v Sloveniji ni mogla obstati," razkriva današnje stanje.

Ljubljanska fakulteta je imela velik ugled
V knjižici je predstavljena tudi zgodovina ljubljanskih trgovskih podjetij, muzejev, modnih sejmov in izobraževalnega sistema na področju tekstilstva. Zavednost in pripadnost tekstilnih strokovnjakov sta privedli tudi do ustanovitve oddelka za tekstilno tehnologijo. "To je bila najboljša fakulteta v Jugoslaviji, vsako leto je bilo vpisanih več sto študentov. Če si imel diplomo ljubljanske fakultete, je to v jugoslovanski tekstilni industriji nekaj veljalo," pravi Alenka.

Knjižica je izšla tudi v angleški različici, ki so si jo zamislile tudi kot neke vrste vodnik za turiste, ki si želijo prestolnico ogledati z malce drugačnega vidika kot večina. Na vprašanje, ali je knjiga sklenjena enota, odgovarjajo, da upajo na njeno nadgradnjo. Ostalo je še veliko podatkov, ki bi jih želele še naprej raziskati, predvsem pa si želijo, da bi lahko zbrale podatke od še živečih tekstilnih delavcev.

To je bila najboljša fakulteta v Jugoslaviji, vsako leto je bilo vpisanih več sto študentov. Če si imel diplomo ljubljanske fakultete, je to v jugoslovanski tekstilni industriji nekaj veljalo.

Alenka Pavko Čuden o ljubljanski fakulteti

Mene je fasciniralo sodelovanje med tekstilci, kako so delali skupaj. Ko sem brala o združenjih, društvu tekstilnih inženirjev in tehnikov, kaj vse so tekstilci naredili prostovoljno za tekstilno panogo, da je sploh obstajala, sem bila navdušena.

Urška Stankovič Elesini