Tako je na enem izmed znanih slovenskih forumov Med.over.net o svojem poliamornem odnosu spregovoril uporabnik, ki odkrito ljubi dve ženski. Skupaj prakticirajo poliamorijo – sorazmerno novo obliko partnerske zveze.

Kaj je poliamorija?
Pri poliamoriji gre za obliko partnerstva, temelječega na širšem krogu dolgotrajnih ljubezenskih stikov, ki so organizirani na iskren in sporazumen način. Poliamorni odnosi temeljijo na tehtnem in (po navadi dolgoročnem) vzdrževanju intimnih in seksualnih odnosov z več partnerji istočasno. V takšni zvezi posameznik v določenem obdobju ljubi več kot eno osebo, z njo pa lahko ima različen odnos; seksualnega, emocionalnega ali različne kombinacije.

Poliamorna razmerja torej vključujejo več partnerjev, ne tolerirajo pa neiskrenosti, prekrivanja partnerjev, laži in prevar. Zasnovana so odkrito in s privolitvijo vseh partnerjev. Prav iskrenost je ena ključnih razlik med poliamornimi praksami in nezvestobo: "Medtem ko se nezvestoba prikriva in je večkrat razlog za prekinitev

partnerske zveze, poliamorija temelji na iskrenosti, ki je v funkciji potrditve povezanosti med partnerjema," razloži integrativna psihoterapevtka Alja Fabjan in dodaja, da se poliamorija predvsem zaradi dalj časa trajajočega razmerja ključno razlikuje tudi od svingerstva, kjer gre za občasna srečanja dveh parov, ki jih najpogosteje družijo le spolni odnosi.

Poliamorija ima – tako kot večina novih pojavov – določene zagate tudi z definicijo. Etimologija besede navaja na grški 'poly' (mnogo, veliko) in latinski 'amor' (ljubezen), kar se dobesedno prevaja v 'mnogo ljubezni'. Med najpogostejše oblike poliamornih odnosov po klinični psihologinji, soustanoviteljici enega izmed poliamornih gibanj in avtorici sodobnih knjig o poliamoriji Deborah Anapol, štejemo odprto zvezo ali zakon, kjer sta partnerja dogovorjena, da lahko vsak izmed njiju naveže čustvene in/ali seksualne stike z drugimi, medtem pa primarnemu odnosu posvečata največ pozornosti. Druga najpomembnejša oblika poliamornih odnosov so t. i. trojke; trije partnerji, ki so v medsebojnem emocionalnem in seksualnem odnosu in si neredko delijo tudi dom in družino. Znana sta še skupinski zakon - ta vsebuje najmanj tri partnerje, ki živijo v dolgotrajnem in predanem odnosu - in pa 'polizvestoba', kjer se več partnerjev dogovori za čustveno in seksualno zvestobo. Poliamorni odnos lahko zajema tudi več dalj časa trajajočih sekundarnih partnerstev; nekakšno intimno mrežo.

Poliamorijo se večkrat neupravičeno zamenja za bolj poznano poligamijo, vendar med njima obstajajo ključne razlike. "Pri poliamoriji gre za več zunajzakonskih partnerjev, pri poligamiji pa za več zakonskih partnerjev. Druga je osnovana na tradiciji in religiji, prva pa nov, poznomoderen pojav. Drugo zaznamuje dominantnost moškega nad žensko (tudi glede monogamije – tam ženska ne sme imeti več partnerjev), pri poliamoriji pa gre za enakovrednost spolov," razliko med poliamorijo in poligamijo razloži Alja Fabjan.

Ali lahko ljubimo več kot enega partnerja naenkrat?
Eno izmed prepričanj tistih, ki poliamorije ne odobravajo, je, da "tak odnos v praksi ni mogoč – da torej ne gre za ljubezen, ker ne moreš ljubiti več kot enega partnerja v enem obdobju". Pa to drži? Alja Fabjan odgovori: "Menim, da je mogoče ljubiti več kot eno osebo v enem obdobju. To podpira tudi antropološki vidik človeka, naš socialno-kulturni vidik pa zapoveduje, da se tega ne sme. Če citiram Milivojevića: Smo bitja, ki zmoremo ljubiti več, a moramo ljubiti le enega. To nasprotje seveda vodi v notranji konflikt, če se nam ali našemu partnerju zgodi to, da v določenem obdobju ljubi še nekoga. Če je torej nekdo prepričan, da monogamija izhaja iz ljubezni in je zato mogoče ljubiti le eno osebo, potem nova ljubezen pomeni, da si prenehal ljubiti prvega partnerja, kar pa ni nujno res, takšno razmišljanje pa lahko vodi v nepremišljene prekinitve zvez. Zvestoba in partnerstvo sta torej stvar izbire."

So poliamorne zveze pokazatelj emancipacije spola?
Tako kot vseh nemonogamnih in 'alternativnih' partnerskih zvez, ki so nove in malo poznane, se tudi poliamorije drži nekaj predsodkov in zgrešenih predstav. Ljudje mislijo, "da gre vseeno pri večini primerov za nadvlado moškega, za neenakopravnost", pravi Alja Fabjan in dodaja, da nekateri poliamorni odnosi verjetno res temeljijo na hierarhiji med spoloma, ne velja pa to za vse poliamorne odnose.

Podobno razmišlja tudi sociologinja Alenka Švab: "Mogoče je, da take zveze vsaj delno (ali pa v celoti) zapadejo v klasične patriarhalne vzorce oz. jih ohranjajo (morda še toliko verjetneje, ker se je treba o vsem dogovarjati – v tem primeru je še celo verjetneje, da se bodo take zveze zatekale potem k ustaljenim spolnim vlogam in delitvi dela, ker je sicer na splošno potrebno veliko usklajevanja –, čeprav se v principu klasična delitev vlog in dela ne sklada s poliamorno partnersko ureditvijo). Zavedati se moramo, da so spolne neenakosti strukturno pogojene in jih je težko spreminjati."

Največ pomislekov pri poliamoriji se po opažanjih Alje Fabjan pojavlja glede vzgoje otrok v poliamornih družinah, saj imajo v takšnih družinah otroci lahko več kot dva starša. "V resnici ni tako pomembno, kdo vse sestavlja družino, pač pa to, kakšni so odnosi znotraj nje," na ugovore odgovarja Fabjan.

Poliamorni resničnostni šovi
Popularnost poliamorije spodbujajo tudi različne komercialne televizijske hiše, ki na svojih kanalih vrtijo poliamorne resničnostne šove. Ameriška televizijska mreža Showtime tako v seriji Polyamory: Married & Dating (Poliamorija: poročeni in na zmenkih) spremlja dve poliamorni družini iz južne Kalifornije. Na YouTubu lahko spremljamo tudi poliamorno družino, ki jo sestavljajo Jaiya in njena partnerja Jon in Ferguson. Skupaj vzgajajo Jaiyjinega in Fergusonovega sina Eamona – javno so predvajali tudi njegovo rojstvo.

Poleg poliamornih so dokaj popularni tudi poligamni resničnostni šovi; eden najbolj znanih in aktualnih je vsekakor TLC-jeva zgodba Sister Wives (Sestre žene) o verni poligamni družini: spremljamo zgodbo, v kateri Kody Brown živi s svojimi štirimi ženami in sedemnajstimi otroki. Kljub želji, da bi serija pomagala odpraviti predsodke o poligamnih družinah, je Brownova družina v primerjavi s poliamornimi še vedno dokaj konservativna in hierarhično urejena; Brownove žene pa v nasprotju z njim drugih mož ne smejo imeti.

Združenja, knjige in filmi
Če se v Sloveniji zdi, da je poliamorija tujek iz druge galaksije, v tujini poznajo celo ženitne posredovalnice za poliamorijo; ena takšnih je recimo PolyMatchMaker. Obstajajo še različna druga združenja, ki povezujejo posameznike, živeče po načelih poliamorije. Nekatere izmed njih so: Polyamory Advocacy Association (Združenje za zagovor poliamorije), Loving More (Ljubiti več, ZDA), The Polyamory Society (Družba za poliamorijo, ZDA) in World Polyamory Association (Svetovno združenje poliamorije).
Za podrobno poznavanje poliamorije lahko prelistamo tudi knjigo že omenjene avtorice Deborah Anapol Polyamory in the 21st Century: Love and Intimacy with Multiple Partners (Poliamorija v 21. stoletju: ljubezen in intimnost z več partnerji) ali pa si pogledamo film Questioning Monogamy (Preizpraševanje monogamije) britanske umetnice Connie Rose.

Poliamorne zveze po mnenju sociologinje Alenke Švab niso tako popularne, kot se lahko zazdi na prvi pogled, saj je medijska pozornost, ki jim je namenjena, lahko zavajajoča: "Občutek popularnosti in razširjenosti poliamornih zvez po mojem mnenju dajejo mediji, ki o temi pišejo (o njej pa pišejo seveda zaradi eksotičnosti/izjemnosti, ne pa zato, ker bi bile to običajne oz. razširjene zveze) – če že kaj, bi lahko rekli, da gre za fenomen v nastajanju."

BDSM, FWB, DADT?
Danes lahko prakticiramo barvito paleto različnih načinov partnerskih, romantičnih ali seksualnih zvez. Poleg poznanih praks, kot so recimo bigamija, endogamija, eksogamija, svingerstvo, BDSM in odprta zveza, na spletu najdemo še kopico novih in zanimivih praks.

Med njimi je recimo LDR – Long distance relationship; ki pomeni zvezo, kjer partnerja ne živita skupaj oz. velikokrat živita v različnih mestih ali celo državah. Tu so poliamoristi, ki se poročijo, tvorijo t. i.' group marriage' (skupinski zakon). 'Seksualni prijatelji' so poznani pod kratico FWB – Friends with benefits, ki pomeni zvezo dveh ali več prijateljev, ki prakticirajo tudi seksualne odnose, a brez romantične ljubezni ali pričakovanj od partnerja. V razmerju DADT – Don't ask, don't tell sta partnerja dogovorjena, da lahko prakticirata dodatne seksualne ali romantične zveze pod pogojem, da drugi partner o tem ne ve ničesar oz. da o tem ne govorita. Odrasli, ki jih bolj kot seksualna razmerja zanimajo drugačna, se lahko udeležijo Cuddle partyja, kjer lahko prakticirajo recimo crkljanje in masažo.

Facebook: v odprtem razmerju
Vsak, ki ima profil na Facebooku, je najverjetneje že kdaj pomislil, kaj pomenita možnosti 'zapleteno je' in 'v odprtem razmerju', ki ju lahko izberemo med mogočimi opcijami, ki opisujejo status našega razmerja. Alenka Švab meni, da Facebookova možnost odprtega razmerja ni primerljiva s poliamornimi razmerji, saj "odprto zvezo bolj opredeljuje dogovor med partnerjema, da lahko imata oba – predvsem seksualne – zveze (predvsem krajše, občasne, začasne, priložnostne) z drugimi (zunaj zveze), medtem ko naj bi bile poliamorne zveze trajnejše, po nekaterih opredelitvah ni tolikšen poudarek na seksualnem vidiku zveze, kot pa je na partnerskem in na čustveni zvezi". Predvideva še, da Facebookova različica odprte zveze mogoče odraža fenomen, ki je značilen za eksperimentiranje mladih.

Konec monogamije?
Ob (navidezni?) poplavi 'alternativnih' seksualnih in ljubezenskih razmerij – k razvoju katerih so v zgodovinski perspektivi pripomogli tudi hipiji in seksualna revolucija – je razumljivo, da se preizprašuje tudi najbolj razširjena praksa – monogamija. Čeprav danes še vedno prevladuje prepričanje, da smo ljudje v osnovi monogamna bitja, pa odstotek ločitev iz leta v leto narašča; vse bolj se prakticira serijska poligamija (več zaporednih partnerjev); prav tako se viša število zunajzakonskih spolnih razmerij. Kaj pomeni tak trend? Deborah Anapol odgovarja, da smo ljudje v svojem jedru poliamorni, zato serijsko monogamijo vidi kot korak bližje k temu.

Kljub pojavom novih nemonogamnih praks pa po mnenju Alenke Švab klasična monogamija vsaj v zahodnih družbah ne izgublja svoje vloge objektivne oz. edino normalne partnerske zveze: "Monogamijo lahko razumemo kot strukturno utemeljeno; zakonodaja o zakonski zvezi/partnerstvih in družinsko pravo poliamorije ne predvidevata in v tem trenutku verjetno ni države, ki bi bila pripravljena tovrstna partnerstva sprejeti oz. zakonsko urediti. Seveda pa ne moremo delati projekcij v prihodnost. Verjetno je to odvisno predvsem od tega, kakšna bo pojavnost takšnih zvez v prihodnosti."

Sicer pa poliamorija mogoče ni niti toliko nova praksa, kot je novo njeno ime. Med eno izmed različic poliamorne zveze bi najverjetneje lahko uvrstili tudi razmerje, ki sta ga v prejšnjem stoletju skovala francoski eksistencialistični filozof in pisatelj Jean-Paul Sartre ter filozofinja, politična aktivistka in feministka Simone de Beauvoir. Njuna zveza naj bi temeljila na intelektualnem partnerstvu, ki mu je dodano še seksualno razmerje in dogovor, da lahko pod pogojem iskrenosti oba sprejemata še druge partnerje in ljubimce.

Pravni status poliamornih zvez
Nekateri teoretiki se strinjajo, da je monogamija politično, ekonomsko in socialno vsiljena; mediji in kulturna industrija monogamijo promovirajo kot 'naravno', davčne olajšave so vezane recimo na par, in ne na samske oz. poliamorne družine, določene socialne pravice lahko pridobimo le kot heteroseksualni zakonci monogamnih partnerskih zvez. Na drugi strani obstajajo zakoni, ki prepovedujejo poligamijo, izrekajo kazni za prešuštvovanje, in socialna politika, ki odvzema službe in otroke staršem, ki živijo v katerikoli izmed oblik nemonogamne zveze. Tudi pravni status poliamorije v svetu večinoma ni urejen. Alja Fabjan pove, da je v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Kanadi in nekaterih državah ZDA registracija poliamoristov že mogoča in doda, da jih je največ registriranih v ZDA, Kanadi in Avstraliji, število v teh državah pa še narašča, najverjetneje pa narašča tudi v Evropi.

Bomo o poliamoriji govorili tudi v Sloveniji?
Zdi se, da poliamorija v Sloveniji še ni prišla do točke, kjer bi se o takšnih praksah lahko odkrito pogovarjali. To je najverjetneje tudi razumljivo, še posebej če upoštevamo, da se burne debate razvnamejo že ob debati o statusu istospolnih zvez. Alenka švab meni, da bo več govora o takšnih zvezah verjetno takrat, ko se bodo bolj pojavljale v javnosti, da pa bo odziv javnosti, "če sklepamo iz odzivov na druge partnerske/družinske oblike/aranžmaje, ki odstopajo od t. i. tradicionalne predstave (ki jo podpira Katoliška Cerkev – torej heteroseksualna zakonska zveza), znan". Vsekakor pa zanjo to ni razlog, "da fenomena ne bi raziskovali in o njem javno govorili, še predvsem v kontekstu zagotavljanja pravic na področju partnerstva in družinskih razmerij". Alja Fabjan razloge za počasne premike na tem področju vidi predvsem v odnosu do homoseksualnosti, pa tudi v tem, da je lobi poliamoristov še vedno precej šibak.

Prihodnost poliamorije
Bo poliamorija v prihodnosti bolj razširjena? Alenka Švab o tem dvomi: "Razlogov za to je več – zagotovo najpomembnejši so zakonodaja, ki jih ne predvideva, prevladujoča monogamija v zahodnih družbah, navsezadnje pa tudi to, da zahteva vzdrževanje takšne partnerske zveze – da ne govorimo o družinskih razmerjih – zaradi odsotnosti uveljavljenih oz. družbeno predpisanih vzorcev vedenja, vlog ipd. izjemno veliko usklajevanja, dogovarjanja, visoko sposobnost reševanja konfliktov, odprtih vprašanj, visoko stopnjo prilagodljivosti praktično na vsakdanji ravni. Velika večina tega pri uveljavljeni monogamni zvezi poteka samoumevno, tekoče, ker obstajajo vzorci, zato je delovanje v vsakdanjem življenju bistveno lažje."

Čeprav se torej v teoriji strinjamo z vrednotami poliamorije, ni nujno, da nam bo v praksi takšen odnos tudi uspel. Tudi psihoterapevtka Alja Fabjan meni, je uspešnost poliamornih razmerij velik izziv, "saj takšne zveze zahtevajo zelo zrelo osebnost, še pomembneje pa je, da so partnerji pozorni na svoje občutke in da jih znajo na primeren način in ob primernem času tudi deliti s partnerji".

Opozori še, da so nekateri psihoterapevti do poliamornih razmerij precej kritični – psihično zdrava osebnost naj bi bila namreč zadovoljna z diadičnim odnosom. Drugi pa pravijo, da je mogoče hkrati ohranjati več ljubezni, čeprav se kmalu pojavi notranji konflikt (ki temelji na družbenih normah) in se dolgoročno ohrani le eno partnerstvo.

Najverjetneje pa je prava pot – monogamna, poliamorna ali kakšna druga – tista, ki jo svobodno izberemo sami zase. "Sama ne želim posploševati, vsak ima svoje razloge, zakaj si oblikuje ravno določen tip odnosa, pomembno je le, da je z njim zadovoljen (in tudi vsi drugi vpleteni). Pri poliamoriji mi je všeč strogo zasledovanje vrednote iskrenosti, ki je, če se v partnerskem odnosu krši, lahko izvor ogromne bolečine. Ne zdi se mi prav, da se vse, kar odstopa, lahko hitro označi kot "čudno" in "narobe" – ne smemo pozabiti, da je bil pred petdesetimi leti velik greh in "hudo narobe", če je zanosila neporočena ženska ali če sta dva živela v zunajzakonski zvezi, danes pa je to nekaj povsem normalnega. Upoštevajoč tako hitre spremembe ne smemo izključevati možnosti, da so vedno bolj "odprte" zveze del naše prihodnosti," še sklene Alja Fabjan.

Nina Meh

Iz našega arhiva:

- NOČNI OBISK: POLIAMORIJA, Radio Slovenija, 1. program, 10. 09. 2014

- IZLIVI, ODDAJA O SPOLNOSTI, Radio Slovenija, 1. program, 29. 07. 2009